Čudno, kako prazen je svet, če manjka le ena sama oseba.
( Pierre de la Mure )
Po dolgem času sva se s Cathy sama odpravila v robe in počutje tekom ture najlepše odraža misel v uvodu.
Od doma sva s princesko odpotovala v prekrasnem jutru, v zgornjesavski dolini sem se čudil oblačnim gmotam, ki so visele na grebenih gora, ki mejijo Primorsko od Gorenjske in v Rablju sem celo pomislil, ali ne bi bilo bolje obrniti . . . Lepe vremenske napovedi se pogosteje izjalovijo kot manj lepe in ker je letošnje poletje manj poletno od prejšnih, nič ne de, če sva turo opravila v oblačnem, meglenem in hladnem vremenu.
Do koče in nekaj višje sva šla počasi, lahko bi rekel lenobno. Kot da da se nama ne bi dalo. Potem pa se je pot postavila pokonci, korak je postal bolj strumen in planina je bila vse globlje pod nama.
Kmalu sva se pričela srečevati s kozorogi ; mladi in majhni so bili radovedni in igrivi, manj mladi in ne prav majhni so postavljaško pozirali, starejšim vseh velikosti pa se je videlo, da imajo že precej za seboj, saj so se držali ob strani ali pa poležavali v visokih travah. Princeska je bila pridna in ni prestrašila nobenega kozlička, kozlički pa so se tudi obnesli, saj se nobeden ni zakadil v naju.
Na vrhu je bilo vetrovno in megleno, zato se gor nisva dolgo mudila. Le toliko, da sva se malce okrepčala in odžejala, potem pa sva hitro začela nizati okljuke navzdol.
Gneča . . .
Zjutraj, ko sva začela, je ni bilo. Zgodaj popoldan, ko sva končala, je bila in bila je precejšnja. Zato sva obisk sirarne preložila na naslednjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar