Nikoli ne veš kako močan si, dokler biti močan ni edina možnost, ki jo imaš.
( Bob Marley )
Letošnjo pomlad nama je šlo zložneje kot minulo. V breg in z brega navzdol. Pa poprej nisva nikdar hitela, ne gori, ne doli grede. Morda je bilo to opozorilce, ki sva ga spregledala.
Poleti nama je šlo zložneje še kanček počasneje, vse do konca dopusta, ko nekako ni šlo več. Zagotovo je bilo to opozorilo, ki ga nisva spregledala.
Ko sva šla s princesko na Špik Hude police, nisem vedel, da bom nekajkrat nekaj naslednjih tur opravil sam s princesko . . .
In ko sva šla z Majo v Trento konec avgusta, namesto v zlati jeseni, kot sva si sprva želela, nisva vedela, da sva šla zato, ker pred prihodnjo pomladjo verjetno ne bi zmogla več . . .
So dogodki v življenju, ki se jim lahko ogneš, so dogodki, s katerimi opraviš z levo roko in so tisti, katerih se moraš lotiti na vso moč, da jih zmoreš. In jih, z močno voljo in obilo pozitivne energije tistih, ki so ti bolj in najbolj blizu.
Matajur naj bo zadnji pred in prvi po, sva se zmenila na vrhu. In tisto, kar se zmeniva, drži kot pribito.
Zato smo se, brez princeske v breg pač ne gre, zapeljali do koče Pelizzo, da bo vzpona manj in časa za poležavanje na vrhu več.
Dan je bil prelesten, sonca obilo, toplote skoraj preveč. Kar dolgo smo uživali zgoraj, preden smo se po drugi poti odpravili navzdol.
Krožna tura je pač krožna, ne glede na to, koliko narediš v višino in dolžino. Tudi domov smo potovali po drugi poti, kot tja grede - zjutraj onstran meje, da sva v Čedadu nakupila vse potrebno za okusne panine in v Špetru jabolk za kak teden dni, popoldan pa tostran, da sva prižgala svečko noni in nonotu na počivališču.
Večer smo preživeli vsi skupaj, tudi princeska, ob prijetnem klepetu. Doma.
Fotografije => Matajur - Monte Maggiore
Ni komentarjev:
Objavite komentar