Kdor čaka, se načaka in z malo sreče tudi dočaka. Zato bom na nekaj že dalj časa pričakovanih turnih tur še malo počakal, v upanju, da prej ali slej tudi dočakam stabilne snežne razmere in lepo vreme. Ker pa se ne spodobi, da bi med čakanjem ždel doma, sva se s princesko odpravila na potep v povsem drugo smer in spet končala skoraj na morju. Glinščica mi je zelo pri srcu, saj so tamkajšnja pota taka, da se jih da imenitno povezati v krajši ali daljši potep, kar sva s princesko storila tudi danes.
Od Sprejemnega centra v Boljuncu sva se sprehodila do koče Premuda in šla od tam do razgledišča Zabrežec, si nekaj višje ogledala ruševine Muhovega gradu in nato mimo Boršta nadaljevala do ceste.
Oblačnemu vremenu navkljub za razglede nisva bila prikrajšana, videlo se je dalj, kot zmore oko. Le barv je bilo radi vremena bolj malo in če ne bi bilo zelenih trav ob poti, drevja in redkega cvetja, bi človek pomislil, da naravo okoli sebe gleda kot črno beli film. Po cesti sva jo drobila bolj ob robu, saj je bilo kolesarjev v eno ali drugo smer kar nekaj, dočim sva pešcev srečala manj, kot je prstov na eni roki. Ko sem pogledoval prek doline, je bila pot, ki sem si jo danes zamislil, kot na dlani. Botač, cerkev Marije na Pečeh, Comicijev obelisk, le sestopno pot zadaj so skrivale pečine. Skozi prvi tunel je bilo najbolj temačno, skozi zadnjega pa sploh nisva šla, saj sva tik pred zavila desno strmo navzdol in sestopila do Botača. Tudi tod nisva srečala nikogar, čeravno je bila gostilnica odprta in je bilo spodaj ob vodi kar nekaj avtov. Do cerkve sva se povzpela po bližnjici in ker od tam do obeliska ni daleč, kar nadaljevala naprej navzgor in kmalu sedla na skale pod njim. Mislim, da tod zgoraj še nikoli ni bilo tako prijetno ; popolno brezvetrje, toplo in nikjer nikogar. Ker naju je čakala samo še pot navzdol, sva tod kar dolgo posedela in se vmes tudi podprla. Razmišljal sem o mojih minulih potepih v tej prekrasni dolini, ki jih je bilo že precej, o osebah, ki so me spremljale na teh poteh in jaz njih, se spomnil posameznih dogodkov s posameznega potepa . . .
Če se ne bi vreme počasi obračalo na slabše, bi kar posedal in razmišljal, saj je bilo ždenje na oni skali zgoraj nadvse prijetno, tako pa sva hočeš nočeš morala nadaljevati s potjo. Sestopila sva po drugi strani, med sestopom občudovala ostenje nad nama, vsaj jaz sem ga, in kmalu zmogla do razpotja, kjer se združi in tudi razcepi več poti, med katerimi sva midva nadaljevala po oni, ki naju je odpeljala nazaj v dolino in šele blizu koče spet srečala nekaj njih, ki so se odpravljali po poti navzgor. Ne pomnim, da bi bila dolina kdaj tako samotna, kot je bila danes, pa sem se po njej potepal že v bistveno slabšem vremenu, tako v dežju, kot med orkansko burjo.
Ko sva se odpeljala domov, zadovoljna s prijetnim potepom, so dolino že pokrili temni oblaki.
=> fotografije Potep po Glinščici
Ni komentarjev:
Objavite komentar