Monti Faeit in Campeon

Sušec , nedelja 4.3.2018

Faeit sem našel pred leti, ko sem med brskanjem po spletu iskal vrhe okoli Humina, na katere vodi nezahtevna pot, katero se zlahka zmore tudi pozimi. Nekaj vrhov sem potem tekom let obiskal, kakšnega tudi večkrat, Faeit pa je počasi utonil v pozabo. Kar dobim pred tednom dni Anino pošto, ki pravi, da sta z Vikom obiskala Faeit in Campeon in se imela krasno. Ti šment, si rečem, zdaj bo pa res čas, da vzamem pot pod noge. Ker so mi tisti kraji dobro znani, saj jih pogosto obiskujem, sem se odločil, da se tokrat v Artegno odpeljem po primorski namesto gorenjski poti, to je mimo Nove Gorice namesto skozi Kranjsko goro. Po eni strani zato, ker sta poti skoraj enako dolgi in po drugi zaradi Pokala Vitranc in posledično morebitne prometne gneče v okolici Kranjske gore.

Vajen zgodnjega bujenja sem se moral prav potruditi, da sva vstala nekaj kasneje kot običajno in zdoma odpotovala šele ob sedmih. Želel sem ogniti jutranjemu hladu, saj sva bila oba s princesko naveličana nesramno nizkih temperatur v minulih dneh, pa tudi sam potep ni obetal ne vem kako dolgega pohajanja. Točno ob devetih sva prispela v Artegno in pet minut kasneje že pričela s potepom v prijetno toplem sončnem jutru. Po cesti in potki med hišami sva jo ubrala v breg in kmalu zmogla do konca vasi in vmes zmotila nekaj kokoši in psov, ki so kokodakale in lajali še dolgo potem, ko sva se jim izgubila izpred oči.  

Do mostička, kjer je najina pot zavila desno in je levo bila steza, po kateri so bova vrnila, ni bilo daleč in kmalu sva se izgubila v gozdu. Na kamniti, mulatjeri podobni poti, nama je nesramno drselo, saj je bilo kamenje vlažno, če si stopil ob kraj, pa nama je ponagajalo blato. Do lične hišice na Tamersu sva se lovila po poti, potem pa je bilo bolje, saj so bila tla pomrznjena in pokrita s poprhom snega. Presenečen sem bil nad cvetjem ob poti, saj sem pričakoval, da ga bo strupeni mraz v preteklih dneh ugonobil, pa temu ni bilo tako. Pogosto je bilo slišati ropotanje motornih žag in malo pod vrhom sva  prišla do gozdarjev, ki so odstranjevali podrta drevesa na poti. Če sta se Ana in Vik pred tednom dni še morala plaziti spodaj in skozi, je bilo nama s princesko to prihranjeno. Kmalu zatem sva stopila na cesto, od tam pa sva imela samo še kratek strmejši vzpon do Faeita. Razgledov med potjo ni bilo kaj dosti, nekaj malega se je videlo skozi gole krošnje dreves in tudi na vrhu ni bilo dosti boljše, saj so meglice krnile pogled po furlanski nižini navzdol.

Ker naju lakota in žeja še nista dajali, sva se odpravila naprej in se kar po zasneženi gozdni cesti povzpela na Campeon. Sonce je prijetno grelo, zato sva se med primerno dolgim martinčkanjem primerno okrepčala, preden sva nadaljevala s potepom.

Nekaj malega sva se vrnila po isti poti, potem pa zavila desno navzdol in po drugi poti pričela s sestopom. Sestop do rečice Orvenco je bil previden, saj je bila pot blatna in spolzka. Tam, kjer se je dalo, sva hodila levo ali desno ob poti, tam kjer se ni, pa sva se bolj drsala kot hodila in k sreči zmogla brez padca. Bog ne daj, da bi čofnil v blato, saj sem bil že tako ves svinjski vse do kolen. Spodaj sva stopila na potko, ki naju je ob strugi navzgor povedla proti slapu Tulin. Sprva sem nameraval do njega kar spodaj ob strugi, pa mi je tako drselo, da sva se raje povzpela nadenj, šla po mostičku preko in se na drugi strani strmo spustila do tolmuna pod njim. Živo sem si predstavljal, kako imenitno bi bilo zaplavati v bistri vodi, ko sem pomislil na lanskoletno poletno pripeko. In nič manj živo, kaj bi bilo, če bi eden od naju ali celo oba zdaj čofnil noter. Princesko sem moral kot običajno držati bolj na kratko, saj sta z vodo veliki prijateljici.

Po isti poti sva se vrnila do razpotja, kjer sva prišla iz Campeona in od tam nadaljevala s sestopom, med katerim sva morala sem ter tja tudi malo gor. Pot se je iztekla pri stari vaški pralnici perila, ki je lepo obnovljena, tako da si zlahka predstavljaš stare čase, ko so ženske skupaj prale perilo in vmes kakšno razdrle. Do avta sva še enkrat vznemirila tako kokoši kot pse, pri avtu pa je mene vznemiril termometer, ki je nameril reci in piši trinajst stopinj. 

Ko sem pospravil nahrbtnik in palice v avto in se za silo uredil, blaten sem bil namreč do kolen,  sva se odpravila na vzpetino nad mestom, na Colle di San Martino, kjer stojita dve veliki cerkvi in obnovljen grad Savorgnan. Sprehodila sva po travnikih okoli cerkva in si ju ogledala od zunaj, grad takisto, kavice pa nisem bil deležen, saj je bila grajska terasa zasedena in sprehajalcev željnih pijače precej. 

Po dobrih šestih urah potepanja sva sedla v avto in odpotovala domov, kjer sta naju pričakala sneg in mraz.

=> fotografije Monti Faeit in Campeon