Moja pota po gorah (ino drugod): Straßkopf

Sušec , sreda 28.3.2018

Da je daleč sem vedel, saj sem ga že nekajkrat obiskal, tako peš, kot na smučeh. Zna biti, da je vse slabše vreme, bližje izhodišču sem bil, vplivalo na moja občutja in se mi je zdelo, da potujem dalj, kot dejansko sem. Kajti nazaj grede, v lepem sončnem vremenu, je pot minila mimogrede.

Od Iselsberga naprej je bila cestica zasnežena in čeravno dober prst snega ne bi smel predstavljati težav, zimske pnevmatike imam skoraj nove, sem nekaj ovinkov navkreber komaj zvozil, saj so bile kolesnice poledenele. Zato sem avto parkiral kar pri cerkvi svetega Benedikta, saj mi ni bilo do tega, da bi za nekaj sto metrov v dolžino moral natikati verige.

Ko sem bil pripravljen na potep, sem malce tuhtal ali naj nadaljujem po cesti in se do koče povzpnem po zasneženi cesti in bližnjicah, torej tam, kjer se pozimi običajno hodi in smuča, ali naj se odpravim v smeri pešpoti, ki se je začela prav pri cerkvi. Ker sem prvo že večkrat prehodil in presmučal, druge pač ne, sem se odločil za slednjo. Sprva po zasneženi cesti proti bližnji kmetiji, vse do odcepa pešpoti strmo navkreber v gozd. Ker je bilo za smuči prestrmo, sem sklenil nadaljevati po cesti, misleč, da me naokoli spet pripelje na pešpot nekaj višje. Da temu ne bo tako, sem uvidel kmalu, saj je bilo z njo pri kmetiji konec in ko sem se že nameraval vrniti in se odpraviti naprej po že znani poti, ugledam gaz na strmem pobočju nad kmetijo. Nič, grem pogledat, obrnem se lahko tudi kasneje, si rečem, in v okljukih zmorem do vrh pobočja, kjer stoji pogorel skedenj. Nad skednjem se je stara gaz nadaljevala v gozd in ker je bil teren videti prehoden in sem imel občutek, da v kopnem tja vodi tudi steza, sem nadaljeval v tej smeri. Tudi če ne bi ... Do markirane poti oziroma ceste, katera vodi do koče, sem se prebijal prek zaraščenega sveta, snemal in natikal smuči in nekajkrat skoraj pogrnil na poledenelem pobočju, pokritem s snežnim poprhom. Smer vzpona je bila prava, zato sem vedel, da prej ali slej pridem do markacij ...

Nadaljevanje je bilo enostavno, saj sem sledil smučini navkreber, včasih po cesti in pogosteje po bližnjicah v gozdu. Oblačnemu in meglenemu vremenu navkljub je sonce zmoglo skozi oblake, tako da je bilo na trenutke prav vroče. Ker je bila megla vse gostejša, se v Winklerner Hütte nisem ustavil. Raje sem se pomujal naprej v upanju, da z vremenom ne bo še slabše. Bližje vrhu se je megli pridružila še difuzna svetloba, tako da sem na vrh prišel skoraj miže, sončnim naočnikom navkljub.V skupino petih, ki se je odpravljala navzdol, sem se zaradi goste megle skoraj zaletel. Da že dolgo čakajo na boljšo vidljivost, so dejali, pa je samo slabše. Sedel sem pod križ in si privezal dušo, vmes pa tuhtal, kako bo nazaj grede, saj se je videlo le nekaj metrov naokoli.

Ko sem začel s smuko sem si zabičal, da se moram držati smučin ; tako tiste, po kateri sem šel navzgor, kot tistih, odsmučanih navzdol. Snežna podlaga je bila odlična in prvih nekaj zavojev v užitek, kar me spreleti, da ne vem, kje sem. Dejansko je bilo okoli mene vse belo, bleščeče, smučine take ali drugačne pa nikjer. Bolj bolščim v belino, manj vidim. Ne preostane mi drugega, kot da se povzpnem nazaj, vse do tam, ker spet najdem smučino. Potem počasi ob njej nadaljujem navzdol, pogosto plužno, da hitrost ni prevelika. Nekaj nižje se megla za trenutek dvigne, vidljivost postane boljša, zato pogumno pospešim z nizanjem zavojev. Veselje je kratkega daha, v trenutku sem v bleščeči belini, spregledam kucelj pred seboj in poletim v zrak. Palici vsaka na svojem koncu, ena smučka še na nogi, druga nekaj višje, sončna očala nedaleč stran v snegu. "Ti šment!" si rečem, "danes se mi pa res dogaja kot že dolgo ne". Nekaj nižje se me je megla končno usmilila in do koče sem le uspel narediti nekaj lepih zavojev. Kar truden od vsega doživetega sem si v koči privoščil počitek ob vrčku hladnega radlerja, potem pa brezskrbno in uživaško presmučal še spodnje pol poti.