Želel sem si snežnih planjav in turne smuke, pa so snežne razmere in vremenska napoved narekovale drugačno pot. Kam drugam kot proti morju, tokrat skoraj do Benetk, saj nama je samo osemdeset kilometrov, tam nekje, zmanjkalo do tja. Potepa sta bila pravzaprav dva; prvega sva opravila v krajinskem parku ValleVecchia, ki se razprostira na močvirnatem terenu med mestecema Bibione in Caorle, drugega pa pri Bibioneju, kjer sva se sprehodila do slikovitega svetilnika, blizu katerega se reka Tilment izliva v Jadransko morje.
ValleVecchia - Laguna di Caorle
Ko sva prispela na parkirišče, do kamor sva imela 185 km dolgo pot, za katero sva potrebovala slabi dve uri in pol, sem bil prijetno in neprijetno presenečen. Prijetno zato, ker celodnevno parkirnino v višini 5 € začnejo pobirati šele prihodnji mesec, neprijetno pa zato, ker je bilo parkirišče v dobršni meri poplavljeno. Dež v minulem obdobju je tudi tod storil svoje. Ker nas ni bilo veliko, ne pohodnikov, ne vozil, sem zlahka našel kopen prostor(ček) za svoj avto, tako da mi ni bilo potrebno stopiti iz avta v lužo. Ko sem videl, da se nekaj njih odpravlja na pot v nizkih čevljih, sem tudi sam storil enako in ker je sonce sijalo z jasnega neba, je dežnik ostal v avtu. Malce sva še počakala, da so se ostali odpravili naprej, potem pa počasi tudi midva stopila ... ne, tokrat ne v breg, ampak lepo položno in zložno po gozdni cesti.
Cesta naju je vodila med borovim gozdom na levi in močvirnatim svetom na desni, kjer so se v daljavi bleščali zasneženi vršaci. Zaradi gozda sva bila v senci, tako da nama je bilo navkljub prijetnih plus deset kar malce hladno, ko pa sva po dobre pol ure hoje zavila desno proti razglednemu stolpu in stopila na sonce, je bilo takoj precej prijetnejše. Okolje je tod precej podobno tistemu pri izlivu Soče, le da je svet bolj prostran in odprt v notranjost pokrajine.
Tudi tu so postavljene kolibe za opazovanje ptic, od katerih sva midva videla le ogromno labodov, nekaj račk in ob morju galebe. Nadaljevala sva do nasipa, kjer so postavljene lične slamnate hiše in naprej do rta, kjer sva imela lep razgled na Caorle, potem pa je pot zavila nazaj in kmalu sva stopila na že znano pot, s katere sva kmalu zavila v gost borov gozd, skozi katerega sva prišla na prostrano peščeno obalo.
Tod je bilo precej vetrovno, a naju to ni kaj dosti motilo. Hoja po mehkem pesku je bila obema v užitek in če bi bilo malce topleje, bi kos poti zagotovo prehodil bos. Če nas je bilo na poti po močvirnatem svetu vsega skupaj šest, s katerimi smo se srečevali in so se nam križale poti, nas je bilo ob morju mnogo več, saj so peščene sipine primerne tudi za tek in nordijsko hojo, da o sončenju in plavanju v toplejšem delu leta ne govorimo. Pot sva zaključila malce prej, kot sem sprva nameraval, saj sem se med potepom odločil, da si tisti konec obale, ki je najbližje Bibioneju in kjer stoje slamnate koče, ogledava prihodnjič, ko bo v programu tudi ogled Caorleja in plavanje med in po potepu.
K avtu sva se vrnila ob istem času kot oni štirje, s katerimi smo začeli, in ko sva se malce osvežila, sva se odpeljala v Bibione na drugi del najinega potepa.
klikni za => spletna stran ValleVecchia
=> fotografije ValleVecchia - Laguna di Caorle
Bibione - naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
Do sem sva imela 30 km oziroma slabe pol ure vožnje, čeravno sta si ValleVecchia in Bibione na zemljevidu zelo blizu. Z avtom po morju in močvirju pač ne gre, zato sva morala po cesti naokoli. Bibione, mestece, kjer je gneča poleti neznosna, je bilo ob najinem prihodu precej prazno in tudi tod je bilo parkirišče tik ob obali brezplačno.
Vreme se je tekom dneva poslabšalo, jasno nebo se je prekrilo s temnimi oblaki in veter je močneje zavel. Sprehodila sva do konca naselja in tam stopila na lepo urejeno in označeno pešpot, katera naju je popeljala do svetilnika.
Tu sva stopila na cesto, ki naju je povedla levo v gozd, šla nekaj časa po njej do odcepa pešpoti v desno in po njej do sipin reke Tilment. Ko sva hodila po sipinah navzgor, proti toku, sploh nisem imel občutka, da hodim ob reki, šele višje, že blizu ceste, se je lažje ločilo kaj je reka in kaj morje. Nekaj časa naju je cesta vodila ob Tilmentu, blizu, ne čisto tik, potem pa pričela zavijati proti Bibioneju.
Čez čas je makadam zamenjal asfalt in kasneje asfalt trava, tako da je bilo vsega približno ravno prav. Zaključek krožne poti, dolge 11 km, je bil v zgornjem delu mesteca, tako da sva morala še skozenj, da sva spet prišla do obale.
Tako kot pri prvem potepu, sva tudi tod v bližini pustila nekaj malega za prihodnjič, saj je lepo imeti nekaj v dobrem.
klikni za => spletna stran Bibione - naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
=> fotografije Bibione-naravoslovna pot do svetilnika in izliva reke Tilment
Potepa sta se v mojem spisku Nekoč medila dolgo vrsto let, preden sem ju udejanjil. Ker sva se imela lepo in ker je tod blizu še mnogokaj zanimivega, zna biti, da se pred poletno vročino vrneva. In takrat bodo poleg pohodniške opreme v avtu tudi hladilna torba, brisača in kopalke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar