Svečan, sobota 27.2.2021
Ne vem, če drži, da "prvega ne pozabiš nikoli". Jaz ga vsekakor ne bom, prav tako ne drugega. Tako prvega, kot drugega, sva storila skupaj, vmes pa je bilo nekaj dolgih mesecev čakanja na boljše čase.
Prvi je bil Špik Hude Police, oktobra lani, takrat si moral na laškem že imeti masko, čim si stopil iz stanovanja, in takrat sva zaradi zaprte ceste začela kar na sedlu Na Žlebeh. Gor in dol nama je šlo imenitno, z nekaj malega snega na vršnem pobočju sva opravila kot za šalo.
Drugega sva storila danes. Njena prva zimska tura v zimskih razmerah. Snega je, razen povsem spodaj, res veliko. Vršnih dvesto metrov se nama je udrlo tudi do kolen. Nekje na pol poti od Pasterkovega sedla do vrha sva izgubila gaz in nadaljevala za nosom oziroma tam, kamor naj bi po mojem spominu vodila prava smer. Od sedla do vrha in nazaj je bila tura kar zahtevna, saj sva prečila strme vesine, po katerih sva skoraj obšla goro, potem pa po nič manj strmem terenu dosegla vrh. Morda resda ne po najkrajši in najlažji poti, a vrhu se ne gleda v zobe. Zadnjih sto metrov, nekaj takega, sem še kako čutil manjko kondicije, saj od najine prve ture peš nisem bil nikjer. Da je šlo lažje, je tam stopila ona naprej in kot za šalo zgazila nekajkrat nekaj deset metrov naprej in navzgor, komaj sem jo dohajal. Potem sem še sam stopil naprej in nekaj kasneje spet ona in že sva bila na vrhu. Tudi sestop, ki je potekal malce stran od smeri vzpona, je bil mestoma sila strm, vse do stika z jutranjo gazjo v bližini sedla, je bilo potrebno popaziti na vsak korak.
Časi so takšni, kakršni pač so. Kdor čaka, nekoč tudi dočaka. Če sva dočakala tako Špik Hude Police, kot Pristovški Storžič, ni vrag, da ne dočakava še kaj. Da le ne bo trajalo tako dolgo, kot je od prvega do danes ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar