Sušec, nedelja 7.3.2021
"Kam naj se dam? Naj grem nekam s kolesom, na turnih smučeh ali peš," sem se spraševal v petek dolgo v noč. Idej in želja malo morje, a tistega "to je to" od nikoder. Tako sem soboto preživel doma in se skoraj do večera spraševal kam in kako, ko se mi je končno utrnilo ...
Kolesarjenje od Medvod do Škofje Loke je bilo prijetno, vasice so se nizale ena za drugo, Lubnik je bil vse bližje in razgled na Kamniško Savinjske Alpe vse lepši. V Podlubniku sem zavil v Binkelj, zanimivo ime zaselka, in kmalu zatem zagrizel v klanec. Množica ljudi na travnikih in pešpoteh me ni presenetila, številni pohodniki na cesti pač. "Le čemu po asfaltu, mar ni po poti v gozdu lepše in udobneje", sem pomislil in vztrajno pritiskal na pedala. Strmina je bila precejšnja, kmalu sem sopihal kot parna lokomotiva. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, a mi je uspelo pribrcati do vrha oziroma do naselja, od koder sem imel samo še nekaj malega do cerkve. Začuda sem ob zidu našel samoten kotiček, zavetrn in osončen, kar sem s pridom izkoristil. Med mletjem frutabel sem se spominjal minulih obiskov Križne gore, vedno peš, pogosto v snegu. Spust je bil kot že tolikokrat doslej eno samo veselje, mimogrede sem bil v Podlubniku. Vračal sem se po taisti poti, le nekaj počasneje je šlo vse skupaj, saj je bil dan prelep, da bi hitel domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar