Sušec, sobota 20.3.2021
S princesko sva se odločila, da primerno obeleživa prvi pomladni dan. Pomladi primerno, tam torej, kjer ne bo snega in naju ne bo zeblo. Vsaj ne preveč. Na morju sva že bila, za Kraški rob je premalo prstov na roki, da bi preštela vse tamkajšnje potepe, Slavnik in Nanos sva tudi že, tako ali tako bi bila za zverinico preveč, kam torej. Hm, Kokoš ne bo, sva jo že, dvakrat, prihodnjič jo bom sam s kolesom, tudi Vremščico sva že nekajkrat in bi takisto znala biti predolga, hm, hm, ... Potem se mi utrne, sedem za računalnik in vtipkam Lipica in sprehodi. Najdem spletno stran, pobrskam in izberem potep:
Sprehajalno-tekaška pot Lipica
Obisk solin nedavno tega je princeska opravila brez težav, sem ter tja je bilo ravno prav, da ji je bil potep v veselje. Zato sem bil glede Lipice prepričan, da ne bo preveč, če bi bilo premalo, pa je tam tako lepo, da zlahka najdeva še kaj krajšega za povrh. No, na koncu je bilo ravno prav, saj sva se pred potepom sprehodila še po odprtem delu kobilarne in si ogledala kraško hišo (od zunaj) in dvorišče muzeja ter cerkvico (tudi od zunaj), stopila tudi na razgledno ploščad, v zaprti del, kjer so konji in muzeji, pa nisva stopila. Sam sem si kobilarno že nekajkrat ogledal, tudi z vodenim ogledom, princeski pa je dovolj, če konjičke vidi od daleč.
Mimo golf igrišča sva se sprehodila do konca asfalta, kjer je še eno večje parkirišče, tam naju je smerokaz usmeril na makadam, ki pelje proti Dolini Lurške Matere Božje. O sprehajalno-tekaški poti na smerokazu še nič.
Dolino, ki je pravzaprav nekakšen park, sva si ogledala na hitro, prihodnjič se sprehodiva po njej in poskušava ugotoviti, ali je kaj na temu, da obisk pripomore k boljšemu zdravju:
Pred vhodom v dolino oziroma park sva našla prvi smerokaz za najino pot, ki naju je usmeril desno v redek gozd. O nadaljnji poti ni kaj dosti za povedati, uživala sva v hoji skozi gozd, ki je dolgo časa vodila ob suhem kamnitem zidu. Na razpotjih naju je smerokaz usmeril v pravo smer, vse dokler nisva prišla do razpotja, kjer ga ni bilo. Naravnost je šel širši kolovoz, v daljavi so se videli stebri elektrovoda, desno v gozd pa je šla ožja steza, bolj stezica. "Veš kaj, greva midva kar po svoje," sem dejal princeski, ki me gluha kot je že, seveda ni slišala. A je vseeno zavila v gozd, kot bi mi brala misli. V daljavi se je vsake toliko slišal ropot gradbenih strojev, objekte v Lipici namreč obnavljajo, večinoma pa sva uživala v tišini in samoti. Hodiva in hodiva, kar skozi redek gozd zagledam spodnji konec ograjenega golf igrišča. Nekaj časa sva hodila ob njem in prišla do smerokaza, ki je obetal še tri kilometre do cilja, to je, do parkirišča pri golf igrišču, saj je pot skoraj krožna. Juhuhu, sem si dejal. Ne zaradi treh kilometrov temveč zato, ker je princeska z veseljem drobila po poti in ni bila videti prav nič upehana. Blizu tega smerokaza je pot spet postala bolj kolovoz, ki je počasi zavijal nazaj, to je v smeri, iz katere sva prišla. In res, ni minilo dosti časa, da sva prišla do tistega razpotja, kjer sva prej zavila v gozd. Nekaj naprej sva prišla do razpotja, kjer se je v desno odcepil kolovoz proti dolini, tja torej, od koder sva prišla, skoraj naravnost pa se je nadaljeval najin, po katerem sva se vrnila na izhodišče.
Od golf igrišča do avta je bilo samo še nekaj minut sprehoda. Med potepom sva se imela krasno, vreme je bilo jasno, ravno prav toplo, burja pa je do naju zmogla le tu pa tam, kjer je bil svet bolj odprt. Do pričetka poletja računava še na nekaj podobnih potepov, prvega poletnega pa nameravava obeležeti podobno, kot sva prvega pomladnega.
Lepo, lepo, kar uživajta..
OdgovoriIzbriši