Kurešček (kolesarjenje)

Sušec, sobota 13.3.2021

Po tistem, ko sem potreboval dan in pol, da sem se odločil kam in kako in se odpravil s kolesom na Križno goro, sem se spomnil, da sem povsem pozabil na Krim in Kurešček, potepa, ki sem ju zaradi snega in mraza nekajkrat prestavil na kasneje. 

Misel, ali naj se do Iga zapeljem po Ižanki, najkrajši poti torej, ali naj naredim ovinek skozi Škofljico ali Mateno, da bom imel nekaj več od dneva, je bila zaradi oblačnega in meglenega vremena kratkega veka. Močneje sem pritisnil na pedala, da sem hitro zmogel do Iga, in tam zavil navkreber proti Kureščku. Že začetek je bil sila strm, skozi Golo je bilo še strmeje, vse od Iga do cerkve na vrhu sem moral krepko pritiskati na pedala. Pri vrtcu sem se na kratko ustavil in se slekel ter odžejal, vedoč, da do vrha ne bo predaha. Nekaj ovinkov višje mi je uspel odklop, bili smo samo bicikel, cesta, narava in jaz. Ter moja razmišljanja, ki so bežala na vse konce in kraje. Naj si bo peš ali na turnih smučeh, sedaj tudi na kolesu, občutek, ko mi uspe odmisliti vse in živim samo za trenutek v katerem sem, me vedno znova navduši. Čim sem zagledal smerokaz, ki me je usmeril z glavne ceste, sem vedel, da sem blizu. Do planinskega doma ni bilo daleč, strmo pač, od tam do vrha pa je strmina še narasla in ni dosti manjkalo, da bi stopil s kolesa. K sreči nisem, šlo je do samega vhoda v cerkev. Tam ni bilo nikogar, zato sem z veseljem sedel na klopco ob ograji in si privoščil počitek, med katerim brez zobanja dobrot seveda ni šlo. 

Premišljeval sem o tem in onem, kar me spreleti. Spomnil sem se hribovskega kolega, vsak čas bo štiri leta, kar ga ni več med nami, in njegovega zadnjega zapisa na spletu pod njegovo zadnjo objavljeno fotografijo. "Vsega lepega je enkrat konec", je napisal pod fotografijo, priloženo opisu turne smuke v kaninskem pogorju. Naslednji dan sta s prijateljico odšla na Viš, s katerega se nista vrnila. Vsaj sem, med nas ne, o tistem tam, če tam je, pa ima vsak svojo predstavo. Potem sem se spominjal mojih potovanj po svetu, Argentine, Čila, Bolivije in tamkajšnjih gora, pa Bolgarije in Grčije, takisto gorniških potepanj, še najdlje pa sem se zadržal v Iranu, na katerega me vežejo najlepši spomini. Tamkajšnje gore in vasice pod njimi so mi sedle res globoko v srce, nič manj ljudje, s katerimi sem se srečeval na poteh. Tudi švicarskih štiritisočakov se je dotaknil spomin, vseh enajstih, katere mi je bilo dano spoznati. Skoraj hkrati sem premišljeval tudi o nekaj vrhovih v Švici in Franciji, katere sem nameraval obiskati z gorskim vodnikom. Nekaj vrhov sem kasneje zaradi nore gneče na njih odmislil, dva pa sta še vedno na listi želja, saj upanje na vzpon še ni ugasnilo. Takisto se je spomin dotaknil dolgoletnih želja po obisku Provanse, Toskane in Cinque Terre, o katerih zadnja leta namenoma nisem kaj dosti premišljeval, prav tako zaradi precejšnje gneče, ki bi me tam čakala v sezoni in nekaj manjše izven nje. Izgubljenega v spominih in željah me prešine, da je imel Igor morda prav. Da je vsega lepega enkrat dejansko konec in da smo sedaj tu nekje. Da tako, kot je bilo še pred letom dni, še lep čas ali morda celo nikoli več ne bo. Zadnje leto je leto za pozabo, čeravno sem lansko poletje v Karnijskih Alpah užival kot že dolgo ne in tam opravil vrsto vzponov, za katere sem še pred tremi, štirimi leti menil, da se jih ne bom nikoli lotil, še najmanj sam. Potem je prišla jesen in z njo ura resnice, ki še kar traja in traja. Morebiti je najlepšega res konec, morda mnogo tistega, za kar sem bil še pred letom dni prepričan, da nekoč bom, ne bom nikoli. Kdo ve...

Po počitku sem se sprehodil okoli cerkve, potem pa sedel na kolo in oddrvel v dolino. Tam je bilo sonca nekaj več, a me je vzpon dovolj utrudil, da se tudi nazaj grede nisem odločil za tak ali drugačen ovinek. Le v mestu sem se namesto skozi Trnovo raje zapeljal skozi staro mestno jedro, kjer je bilo ob Ljubljanici presenetljivo veliko sprehajalcev. Nič čudnega, saj je sonce dokončno zmoglo oblake in je dan postal skoraj pravljično lep.