Iški vintgar (kolesarjenje)

 Svečan, sobota 6.2.2021

Jutro je bilo oblačno, megleno in presenetljivo toplo. "Po pomladi diši," sem pomislil, čeravno sem na predvečer v več vremenskih prognozah prebral, da nas čez teden dni čakajo polarne temperature. Pred poznim popoldnevom ni bilo pričakovati padavin, a sem se raje odločil za krajši potep. "Na daljšega se odpravim v jasnem vremenu," sem si mislil, ko sem zajahal jeklenega konjička in se odpeljal novi dogodivščini naproti.

O vožnji do Iga ni kaj dosti za pisati, morda le to, da je Ižanka res ozka in ob robu ni kaj dosti prostora, kamor bi se umaknil, če bi kako vozilo zapeljalo preblizu. Tam sem zavil proti Podpeči in kmalu zatem proti Iški vasi in vintgarju. Če je bilo vreme do Iga oblačno in turobno, je na Igu skozi temne oblake posijalo nekaj sončnih žarkov, hkrati z njimi pa je padlo tudi nekaj debelih kapelj dežja. Čim je prenehalo kapljati, je potegnil krepak veter, ki je vlekel vse do Iške vasi. Pri domu v Iškem vintgarju, ki je zaprt, se nisem ustavil, nadaljeval sem po kolovozu ob Iški. Nekaj sto metrov naprej sem ob vodi našel lep kotiček z mizo in klopmi in to mesto določil za konec mojega potepa. Kar nekaj časa sem posedal in skrbel za psihofizično ugodje, preden se mi je zazdelo, da je čas, da se odpeljem naprej, to je, nazaj proti domu.

Med počitkom sem sklenil, da se bom vračal po drugi poti. Prvo sem pomislil na večkrat prevoženo pot mimo Podpeškega jezera do Vnanjih Goric in naprej domov, a sem zaradi oblačnega in nič kaj prijetnega vremena sklenil, da bo dovolj ovinek skozi Mateno. "Izogneš se ozkemu delu Ižanke, saj nanjo pripelješ točno tam, kjer se prične kolesarska steza," sem se pomenil sam s seboj, preden sem se usedel na kolo. Nekaj za Iško vasjo je spet pričelo močno pihati, enkrat ni šlo nikamor in drugič me je zanašalo kot pijanca, od odcepa za Mateno naprej pa je bilo s tem konec in vožnja do prestolnica je bila prav prijetna.

Še ovinek skozi staro mestno jedro in že je prijeten potep postal lep spomin.