Ljubljana-Podpeško jezero-Bistra-Vrhnika-Horjul-Ljubljana (kolesarjenje)

 Prosinec, sobota 30.1.2021

Vreme zjutraj ni obetalo, a sem se vseeno odpravil na pot. "Ne gre, da na kavču čakam na sonce, kaj lahko se zgodi, da ga do večera ne dočakam," sem se menil sam s seboj, ko sem razmišljal, v katero smer naj se odpeljem. Med srebanjem kave sem našel dovolj časa, da sem premislil in se odločil, da se odpravim proti Podpeškemu jezeru. "Že jezero samo je lep cilj," sem si rekel, "če se mi bo zdelo, pa lahko od tam naprej potep podaljšam v to ali ono smer." 

Skozi mesto sem se zapeljal do Ižanke, kolesaril krajši čas po njej, potem pa zavil proti Črni vasi. Megleno vreme ni dopuščalo razgledov na Barje, še v smeri vožnje sem videl vse slabše in slabše. Čim sem ugotovil, da se mi vlaga nabira na steklih očal in jih obrisal, je bilo bolje. Pri Plečnikovi cerkvi Svetega Mihaela sem se ustavil za nekaj minut in si jo ogledal, potem pa nadaljeval do jezera. Pot do tja mi je minila hitro, tudi daleč se mi ni zdelo, zato sem pomislil na poletje in na možnost, da se vsake toliko odpravim sem na večerno plavanje. S kolesom, seveda. Pri jezeru sem imel možnost opazovati potapljače, ki so v jezeru iskali bombe iz davno minulih časov. Vreme ni bilo niti najmanj primerno za posedanje na klopci, zato sem kaj hitro nadaljeval s potepom. 

Noge še niso bile utrujene, oblačno in megleno vreme me ni motilo, zato sem se mimogrede odločil, da nadaljujem proti Vrhniki. Desetletja je tega, kar sem se vozil v teh krajih, z avtom seveda, in mikalo me je podoživeti stare čase. Tudi videti, koliko so mi kraji in ceste ostali v spominu. Počasi mi je pričelo kruliti v želodcu, saj sem ob jezeru samo nekaj malega popil, pojedel nič, a mi noben prostor ob cesti ni bil po volji. In sem kolesaril naprej in še naprej in še naprej in prikolesaril v Borovnico. Ovinek, kjer se stranska cesta vzpne v hrib proti ruševinam viadukta, je bil točno tak, kot ga imam v spominu izpred več kot trideset let. V tistih časih sva se s starim očetom večkrat pripeljala sem na obisk k njegovemu bratu, ki je živel v hiši tik ob ruševinah enega od stebrov viadukta. "Kdo ve, ali daljni sorodniki še žive tod," sem pomislil in nadaljeval z vožnjo. Pogled na števec mi je razodel, da se bližam tridesetim prevoženim kilometrom, noge pa so bile še povsem sveže in tudi počutje imenitno. "Super", sem si mislil, "če bo šlo tako naprej, se lahko v Vrhniki odločim še za en ovinek oziroma podaljšanje potepa." Pri jezeru sem se namreč odločil, da nadaljujem do Vrhnike, predvidevajoč, da bom imel tam vožnje dovolj in se bom skozi Brezovico vrnil domov. Razmišljujoč o tem in onem sem prikolesaril do Bistre, kamor smo s starši radi prihajali na izlet v mojih osnovnošolskih letih. Tudi tod mi je bilo vse znano in domače, enako kot "tisti ovinek" nekaj prej v Borovnici. Malce sem počil in se odžejal, na prigrizek sem povsem pozabil, in že sem nadaljeval proti Vrhniki.

Do Verda se mi je malce vleklo, morda je bila utrujenost, čeravno je nisem čutil, morda lakota, na katero sem pozabil, od tam do Vrhnike pa sem bil mimogrede. Vožnja po skoraj praznih cestah je bila prijetna, gneča v Vrhniki precej manj. Moral sem mimo nekaj trgovin, tam je bilo kar nekaj gneče, avtov in pešcev, tako da sem povsem pozabil na morebitni coffe to go, na katerega sem pomislil med vožnjo, tudi na to, da bi naredil posnetek ali dva. Šele v Stari Vrhniki sem se spomnil na oboje, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi se zaradi tega vračal. Lakota se je spet oglasila, tudi občutil sem jo vse bolj in bolj, prostorčka ob cesti, ki bi se mi zdel primeren za počitek, pa nikjer. In sem kolesaril naprej in še malo naprej in še malo, vmes je bil tudi daljši klanec in za njim spust, in prikolesaril v Horjul. Če sem v Vrhniki pozabil na kavo in fotografiranje, tam nisem pozabil premisliti kod domov. Utrujenost ni bila prehuda, če jo je sploh kaj bilo, zato sem se odločil za ovinek skozi Horjul, saj sem tam računal na manj prometa, kot na stari cesti med Vrhniko in Ljubljano. V Horjulu sem zavil proti Ljubljani, tod sem že čutil, da bo dovolj in da podaljševanje ture ni več smiselno. V hribih mimogrede najdem prostor za malico, na kolesu še ne. Zato sem se ustavil kar na avtobusni postaji ob cesti in si v hišici, ki služi kot čakalnica, privezal dušo. Ideja se je izkazala imenitno, bil sem v zavetju, pa še sedel sem lahko, saj je bila v hišici tudi klopca. Jem in pijem, potem pijem in jem, sedim in premišljujem, še malo pijem in že nadaljujem z vožnjo proti domu. Od Zaklanca do Dobrove in naprej do doma mi je bila cesta domača, že nekajkrat sem kolesaril tod. Ni čudno, da mi je hitro minila, čeravno je bila za menoj že dolga pot, merjena tako s časom, kot dolžino. Tudi tokrat sem na Viču zavil proti Brdu in se skozi Rožno dolino zapeljal skoraj do Tivolija, tam pa nekaj prej zavil v center in se skozenj vrnil domov.

Slabe pol ure zatem, ko sem pospravil kolo v klet, je posijalo sonce. In dobre tri kasneje je že deževalo. Zvečer sem podoživel nadvse prijeten potep in razmišljal, v katere vse smeri ga lahko podaljšam. Na to, da komaj čakam, da se odpravim na drugačne potepe drugam, sem povsem pozabil ...