Ljubljana-Stari grad (Smlednik)-Zbiljsko jezero-Medvode-Medno-Ljubljana (kolesarjenje)

 Prosinec, sobota 9.1.2021

Božični večer je bil dovolj dolg, da sem premislil o tem in onem, našel sem tudi čas za razmislek o prihodnjih potepih vseh sort. Nič ni kazalo na to, da se bo v bližnji prihodnosti dalo ven iz občine, kaj šele regije, na tujino že lep čas niti pomisliti ne upam. No, kak lep spomin se le prikrade v misli vsake toliko, na ljube mi Karnijce, na Trento, tudi na Gradež, Sesljan in še kak čaroben kotiček ob obali, ki jo takisto pogrešam. Dovolj, da plamenček upanja na skorajšnje boljše čase ne ugasne ... 

V gorah je običajno tako, da se na poti navzgor, med vzponom torej, ne ustavljam kaj dosti. Le toliko, da naredim kak posnetek, se oblečem ali slečem, vremenu primerno pač, in kaj popijem. Konkreten počitek in malico si privoščim na vrhu, tam imam občutek, da je tura za menoj, čeravno se dobro zavedam, da sem šele na pol poti. 

Na kolesu je podobno, le z vrhom in malico je hudič. Navkljub nekaj stotinam prevoženih kilometrov se včasih ne znam odločiti, kje je konec vzpona, nekakšen vrh torej, kateremu bo sledil sestop oziroma vožnja domov. Toško čelo in Pance, na primer, sta bili taki turi, da sem si tam zlahka dejal, da sem na vrhu. Drugod je drugače, kraji se nizajo en za drugim in ko se enkrat obrnem proti domu, ni nujno, da bo pot nazaj enako dolga, znala bi biti tudi daljša. Kje za vraga je na taki turi torej vrh, tista točka, ko si lahko rečem, da je to to? Tam posedim, se spočijem, potem pa se lotim sestopa oziroma se odpeljem domov... 

Štiri stopinje pod ničlo je bilo zunaj, ko sem se odpeljal zdoma, mraz je navkljub rokavicam in kapi pod čelado ščipal v konice prstov in ušes. Krajši čas me je zeblo, nakar so se telo in okončine privadili razmeram in vožnja je postala užitek. Dejansko užitek, saj sem že pred časom pisal, da v kolesarjenju najdem vse več skupnega s peš in smuškimi potepi v gorah. Samoto, mir, razglede, naravo, več kot dovolj za odklop od ponorelega sveta. 

Skozi Tacen in Vikrče sem se zapeljal do Smlednika in se od tam povzpel na Stari grad. Če so bile zadnjič v Vikrčah in okolici prave procesije pohodnic in pohodnikov, namenjenih na Šmarno goro, sem jih danes srečal le nekaj. Na oster ovinek v desno in na strm klanec, ki sem tam začne, sem bil tokrat pripravljen. V najnižji prestavi sem najprej opravil z ovinkom in nato še nekaj hitreje s prvim klancem. Ko sem  pripeljal na makadam, ki se prične za prvim parkiriščem, sem zadovoljen ugotovil, da je mraz opravil svoje in je cestna podlaga trda. Zadnjič je bilo mehko in blatno, nekajkrat sem zakopal in komaj zvozil, ne da bi stopil na tla. Tokrat teh težav ni bilo. Zadnji sila strm klanec do gornjega parkirišča sem podobno kot zadnjič komaj zmogel, a sem ga, potem je bilo samo še nekaj malega blage strmine do gradu. Tod je bilo več obiska kot prejšnjič, a o gneči ne gre pisati. O razgledih na okoliške kraje in bližnje vršace pač, bili so tako prelestni, da se je oko orosilo, ko sem se spomnil tur nanje. "Kdaj spet," sem glasno zavzdihnil in si hkrati oddahnil, ko sem videl, da ni nikogar blizu. Topel napitek je prijal, iz nahrbtnika seveda, prigrizek takisto, potem pa sem odbrzel navzdol. Spusta sem se lotil pogumnejše kot zadnjič, torej hitrejše, tudi zadnji ovinek ostro v levo sem tokrat zvozil brez težav.

V Valburgi, kjer sem zadnjič nadaljeval proti Trbojam, sem tokrat zavil levo in kaj hitro pripeljal do mostu nad Savo. Do sedaj sem se na vseh mostovih, prek katerih me je vodila pot, ustavil in naredil posnetek ali dva in tudi tokrat je bilo temu tako. Naprej do Zbiljskega jezera ni bilo daleč, tam sem si privoščil nekaj daljši počitek kot na  gradu. Družbo so mi delali labodi in račke, ogromno njih, s katerimi sem se pogovarjal, dokler smo bili sami, ko pa so k jezeru prišli tudi drugi obiskovalci, sem modro utihnil. Med posedanjem sem premišljeval o nadaljevanju potepa, o tem, ali naj mu kaj dodam ali naj ostanem pri prvotni zamisli. Zaradi hladnega vremena in sonca, ki se je počasi pričelo skrivati za oblake, sem se odločil za slednje. "Kar v Medvode in skozi Medno ter Stanežiče domov," sem si dejal, "za ovinke v to ali ono smer bo časa še dovolj in tudi vreme za kaj takega bo primernejše."

Do Medvod ni bilo daleč, tam sem pri krožišču vrh klanca udel kolesarsko stezo in po njej skozi podvoz nadaljeval navzdol proti Sori.

Od Medvod do Ljubljane sem nekaj časa sledil rdečim kolesarskim kažipotom in nekaj časa kolesaril po svoje, v prestolnici pa sem moral opraviti še z dolgo Celovško cesto in nekaj stranskimi ulicami in že sem bil doma.

Tokrat sem bil pazljiv, ko sem pospravil kolo v klet, saj se nisem ozrl v kot, kjer hranim turne smuči. 

-> fotografije Stari grad (Smlednik)-Zbiljsko jezero-Medvode-Medno