Golo Brdo - Slavkov dom (kolesarjenje)

 Prosinec, nedelja 24.1.2021

Ob pogledu na zvezde se vedno zasanjam. Zakaj, se sprašujem, naj bi nam bile točke svetlobe na svodu nedostopne? Morda s smrtjo lahko potujemo na zvezdo. In če umreš mirno od starosti, pomeni, da greš tja peš. 

                                                        Vincent van Gogh

Časi so takšni, da imam včasih občutek, da so mi mesec in zvezde bližje, kot so mi ljube gore. V nebesni svod pogosto zrem v jasnih nočeh, zvezde so včasih videti na dosegu roke, gore pa ... 

Jutro je bilo jasno, ko sva se s princesko sprehodila po bližnjih ulicah, težko bi pritrdil vemenskim obetom, ki so sredi dne obetali prve kaplje dežja. Slabo uro kasneje, kolikor sem potreboval, da sem nahranil princesko in popil kavo, je bilo jasnine že precej manj. Urno sem sedel na kolo in odbrzel proti Medvodam.

Za Mednim sem zavil proti Seničici in Golemu Brdu. Smerokaz je obetal tri kilometre dolgo pot do Slavkovega doma, katerega sem zadnjič obiskal v osnovnošolskih letih. Bližje Slavkovem domu sem bil, slabše je bilo vreme. Od jasnega neba sem se poslovil, še preden sem zapustil Ljubljano, od Mednega dalje je bilo vse več oblakov in tudi nekaj malega megle. Preden sem zavil na zadnji klanec, edini res strm del današnje poti, sem prestavil v najnižjo prestavo in s klancem opravil z lahkoto. Ne samo vsak začetek, tudi vsak začetnik je težak, sem napisal nekje na začetku mojih kolesarskih potepanj, sedaj pa sva s kolesom že tako daleč, da o začetku in začetnikih že lep čas ni več govora.

Pri domu sem se odžejal, seveda s tistim, kar sem pripeljal s seboj, pokramljal s prikupnima konjičkoma in se razgledal, to je, pogledal na planinske smerokaze, da sem videl, kam vse vodijo poti od tod naprej. Topleje sem se odel, da me ne bi prepihalo, in že sem brzel v dolino. Do ovinka, kjer sem zavil proti Mednem, mi skoraj ni bilo potrebno pritiskati na pedala, do motela pač, tam sem moral še zadnjič v klanec. Malce naprej sem se razgledal na Grmado in Šmarno Goro, ki sta že imeli sivo kapo, in bil zadovoljen z odločitvijo, da ne nadaljujem proti Medvodam in Zbiljskemu jezeru. "Prej ali slej bo posijalo sonce in takrat bo čas za daljše potepe," sem si dejal in nadaljeval z vožnjo proti domu. 

V Šiški sem zavil na PST in se po njej vrnil domov. 

Uro in pol zatem, ko sem pospravil kolo v klet, je že deževalo ...