Svečan, sobota 20.2.2021
Počasi bo zmanjkalo prstov na roki, če bom želel prešteti vse obiske solin. Sam, s princesko, z mojo Majo in princesko, s princesko ... In verjetno nekoč spet sam, življenje ima pač svoj začetek in konec, vsaj to tu, edino, ki ga poznamo.
S princesko sva, odkar sem jo smel posvojiti, doživela toliko lepega, da bi bil greh, če ne bi prvega potepa po odpravi omejitve gibanja opravila skupaj. Ker me ona zaradi starosti in posledično zdravstvenih tegob ne (z)more več spremljati na potepih v gorah, sva se zmenila, da bom jaz spremil njo med sprehodom ob morju.
Vso pot do izliva Dragonje v morje je zverinica zmogla sama, od tam do muzeja v solinah (Fontanigge) sem jo nosil, nazaj do avta pa je večinoma spet drobencljala sama. O čem je med potepom premišljevala moja zvesta pasja duša lahko samo ugibam, sam se bil v spominih in željah nekaj časa povsem izgubljen ...
Zvečer sva se zadovoljna nad prijetnim potepom tiščala na kavču, ona dremajoč, jaz pa razmišljajoč, kaj in kje naj počnem prihodni dan. Bi to ali bi raje ono, mar ne bi bilo bolje tisto tretje... Skorajda lahko rečem, da sem se na koncu odločil za četrto in ker sem bil v nedeljo zvečer najmanj enako zadovoljen kot v soboto ob takem času, sem prepričan, da je bila odločitev pravšnja.
S princesko sedaj veva, kje sva, da še nisva rekla zadnje, takisto.
Pa sta dočakala tudi sprehod ob morju. Lepo vaju je vidt skupaj, naj traja..
OdgovoriIzbriši