Lanževica - Punta di Lausciovizza

Prišla sva, kot pride spomin,

kot da le vračava se iz davnin,

kot da že zrla sva neko jesen,

v luno nad pusto meglenih kopren.

    ( Feri Lainšček )

Ležala sva pod zeleno steno, lizala sladoled iz iste skodelice in živela življenje.

Ne da bi spregovorila eno samo samcato besedo, sva si povedala vse.

Kar verjeti nisva mogla, da je parkirišče popolnoma prazno, ko smo pripotovali na izhodišče. Obetal se je lep dan, da bo tako poln in popoln, pa si niti v sanjah nisva mogla predstavljati.

Vsi trije smo prešerne volje zagrizli v breg. Ker radi delamo krožne ture, smo za vzpon izbrali pot, ki je označena s številko 711 in za sestop tisto, ki ima k tej številki dodano črko "a".

Spodaj po gostem gozdu in višje po visokih travah z obilo cvetočega cvetja, nas je vodila pot do sedelca pod vzpetino Vene na Vršiču (po Tumi).

Vršni del Lanževice je krepko zaraščen, vrh označuje možic, trave segajo nekako do popka in prav veseli smo bili, da se je sonce skrilo za oblake. Bilo je manj vroče, občasno kar hladno in morebitni plazilci, ki bi znali biti skriti v tistih visokih travah, so bili manj verjetni.

Z vrha smo še malce nadaljevali proti Breškemu Jalovcu, nato pa nas je pot povedla levo navzdol nazaj in nižje skozi bukov gozd do zavetišča A.N.A. Monteaperta. Na sveže pokošeni trati pred zgradbo smo si privoščili izdaten počitek z nekaj jedače in pijače, moji dekleti pa še vsaka po eno kitico dremeža.

Kot vedno doslej, smo končali na začetku.

=> fotografije Lanževica