Okoliške ulice so okovane v led in mraz kar noče popustiti. Zato sva, čeravno imava zimo in sneg rada, za spremembo odpotovala tja, kjer sva vedela, da nama bo toplo in da bode najina pot kopna.
Po imenitni smuki v soboto sem pričakoval, da se bom zjutraj težje sestavil skupaj, pa ni bilo sile. S princesko sva pripravila vse potrebno za najin potep in kmalu po tistem, ko je napočila zora, odpotovala zdoma.
Ko je princeska pri cerkvi svetega Kvirika skočila iz avta je bilo, kot da ne more verjeti, da stoji na suhi travi. Ni kaj, kakih deset dni je od tega, kar se je nazadnje sprehajala po kopnem. Tudi meni so bila kopna tla v veselje, toplo in sončno jutro nič manj. Prešerne volje sva vzela pot pod noge in se odpravila v smeri Velega Badina in Movraške vale.
Pri smerokazu "bunker" sva zavila s poti in si ogledala votlino, katera zna biti imenitno zatočišče, če te med potepom ujame huda ura.
Nadalje naju je pot vodila navzdol do vrha Velega Badina, kjer je vpisna skrinjica in od tam še vedno navzdol skoraj do cestice, kjer prideš desno do državne meje in greš levo v Movraž. Nekaj metrov pred cestico, ob kateri so označbe za učno pot, sva zavila ostro desno po travnati poti in kmalu zmogla do naravnega mostu in nedaleč zatem do spodmolov.
Ker v tem času tam ptice ne gnezdijo, sva se sprehodila prav pod njih in si jih ogledala od blizu. Legenda pravi, da ušesa Istre, kot tudi rečejo spodmolom, slišijo vse, kar se v istrskih vaseh govori. Midva sva bila tiho, jaz sem celo razmišljal potihoma. Okrepčala sva se pod naravnim mostom kjer sva našla razgleden kotiček, potem pa počasi odšla nazaj gor proti Svetemu Kviriku.
Sedaj so nama tisti konci, to je kraški rob z okolico, že tolikanj domači, da se zna zgoditi, da kmalu narediva celodnevni potep, med katerim bova obiskala in si ogledala tudi še neznane nama poti in kraje.
=> fotografije Veli Badin
=> fotografije Veli Badin
Ni komentarjev:
Objavite komentar