ponedeljek, 16. januar 2017

Golič

Prosinec , nedelja 15.1.2017

Začetek bi bil lahko enak včerajšnjemu: Golič, kot ga še ni bilo.

Zaradi velikih kupov snega, ki jih je plug narinil ob rob ceste, se ni dalo zapeljati na parkirišče ob igrišču. In ker bližje ni šlo, sva jeklenega konjička pustila blizu kapelice vrh klanca pred vasjo in si s tem malce podaljšala ne ravno dolg potep. 

Ko sva se sprehodila skozi vas je bilo spokojno tiho, srečala nisva ne človeka, ne živali. Jasno jutro je bilo hladno in vetrovno, cesta in kasneje kolovoz pa precej poledenela vse do železniške postaje nad vasjo. Do razpotja Golič - Kojnik sva imela pot shojeno, od tam do vrha pa sva gazila po deviških belih poljanah, ki so se bleščale v soncu. 





Nad gozdno mejo je pihalo, zato se nisva kaj dosti ustavljala. Snega je bilo do gležnjev, le v zametih se ga je nabralo za nekaj prstov več. Tam je princeska poskakovala kot srnica, če se ji je pregloboko vdrlo, zame pa ga še vedno ni bilo dovolj, da bi posegel po gamašah. Hodila sva, kot se nama je zdelo ; ponekod sva sledila kolovozu, včasih  naredila položen ovinek ali dva in šla strmo naravnost gor tam, kjer se nama je tako zljubilo. Na grebenu sva stopila na markirano pot, ki je bila shojena in po njej kmalu zmogla do vrha Goliča.





Razgledi so bili čudoviti ; ladje na morju so bile videti, kot da bi stal na obali, Slavnik je bil tako blizu, da bi se kar odpravil nanj in Julijske Alpe ter Dolomiti so se zasneženi bleščali v daljavi.


Nekajkrat sem obiskal vrhe nad Kraškim robom, ker se mi ni ljubilo na sneg. Včasih sem se odpravil na obalo, takisto zaradi tega. Včeraj in danes je bilo podobno ; ne, da se mi ni ljubilo na sneg, ljubilo se mi je tja, kjer je sneg izjema ali pa ga vsaj ni veliko. Zvezde so nama bile naklonjene oba dneva, saj si lepšega ne bi mogla želeti.


Ker je bilo zgoraj bolj vetrovno, tudi hladneje, se na vrhu nisva dolgo zadržala. Breg je bil ravno pravi, da sva se spustila v dir in tekla navzdol vse do sončnega kotička, kjer sva se v zavetrju spočila in okrepčala. Princeski so se med tekanjem na dlako prijele grude snega, zato sem jo zamotal v flis in jo pogrel v naročju, da se je odtajala in pogrela. Ker je vmes zadremala, ji zagotovo ni bilo odveč. 




Po počitku sva nadaljevala zložno, saj naju je sonce prijetno grelo in bi bilo škoda hiteti. Kmalu sva zmogla do železniške postaje, kjer sva pomahala vlaku, ki je ravno pripeljal mimo in se nedolgo zatem v vasi pozdravila s pasjim lepotcem, ki je pritekel pozdravit princesko. 




Do avta ni bilo več daleč in ko je ura v zvoniku pričela biti dvanajsto, sva odpotovala domov.

Krasen dan, spet eden od tistih, ki so ! 

=> fotografije Golič

Ni komentarjev:

Objavite komentar