Monte San Simeone

Prosinec , sobota 28.1.2017

Prvi vzpon na San Simeone je bil prava pustolovščina, saj smo se visoko pod vrh pripeljali po nič več kot za en avto široki, torej nesramno ozki, zaviti in strmi cestici, katera za nameček nima ograje tam, kjer so prepadi najgloblji. Osemindvajset ostrih ovinkov, od tega devet v nepreglednih tunelih, na razdalji enajstih kilometrov in z višinsko razliko prek tisoč metrov res ni ni bilo mačji kašelj. Ne navzgor, še manj navzdol.

Kasneje sem tekom let obiskal še bližnjo Festo in nekaj manj bližnji Brancot in prišel do ideje, da bi nekoč pozno spomladi, ko so dnevi najdaljši in vročine še ni, vse tri povezal v lepo, dolgo in najverjetneje kar naporno enodnevno turo. 

Minuli konec leta sva s princesko nekajkrat potovala v Karnijske Alpe in njih predalpski svet in pogled na prijaznega debeluščka, kot zaradi oblike pravim San Simeonu, je obudil spomine, le ti pa željo po ponovnem obisku.

Začela sva nad sedlom Interneppo, na razpotju poti proti Festi in San Simeonu. Sprva po v led in sneg okovani cesti in potem po mestoma hudo strmi pešpoti sva se pehala v breg in hitro pridobivala višino. Razgledov ni bilo kaj prida, spodaj zaradi gozda, višje zaradi pasu nizke oblačnosti, tudi megle, skozi katerega sva morala. Šele nad kapelico, približno devetsto metrov visoko, so se nama vremena pričela jasniti in se malce pod planoto, dobrih dvesto metrov višje, dokončno zjasnila. 

Ker sva bila oba pri volji, kar se hitrejšega koraka tiče, sva ne da bi počila nadaljevala proti vrhu in tam, kjer sem pred skoraj petimi leti parkiral vozilo, prišla na strnjen sneg. Uhojena gaz naju je vodila navkreber po gozdu in čeravno nama je sem ter tja precej drselo, sva kmalu ugledala zgradbo in antene na vrhu. Še malce sopihanja in pehanja in že sva sedla na trave vrh s soncem obsijanega San Simeona.  

San Simeone je imeniten razglednik, upravičeno mu pravijo balkon nad furlansko nižino. Tudi midva sva užila neomejene razglede po okoliških gorah, le doline so bile ponekod zastrte z meglicami. Pogledi so odkrivali že obiskane gore in kraje, te gore in ti kraji so obudili spomine in spomini . . . 

Nedavno sem na spletu prebiral spomine italijanskega alpinista, ki je pisanje naslovil :  
Un omaggio a un mondo che non c’è più.

Jaz bi temu dodal : 

Un omaggio a un tempo che non c’è più. Anche il piacevole ricordo di questo tempo che è irrimediabilmente passato.

Bilo je je mimo, je bo mimo vsak čas, bo pa je odvisen od marsičesa, tudi od tega, če nam je in kar nam je usojeno . . .  

Ko sva z vrha sestopila nazaj na planoto, na altopiano, sva se sprehodila še do cerkvice San Simeone. Lepo je tam, razgledno in spokojno mirno, tako da sva še tam posedela, preden sva se odpravila v bolj kot ne sivi dolinski vsakdan. Do kapelice, kjer se nama je na poti navzgor pričelo jasniti, sva zaradi ledu in snega sestopala po cesti, nižje pa brezskrbno po pešpoti. 

Ko sva odpotovala domov, sem vedel, da je spomladanska tura ne samo možna, temveč tudi verjetna. 

V Bordanu sem kupil kruh, v Ukvah sir, kravjega in kozjega, bil tod prijetno presenečen, ko sta me pocukala za rokav - lepo vaju pozdravljam - in ko se je popoldne prevesilo v večer, sva s princesko že počivala na domačem kavču.

=> fotografije San Simeone