V trdi temi sva odpotovala zdoma, da sva lahko kmalu po sončnem vzhodu pričela s turo. Podobno kot potepi po samotnih gorah so tudi potovanja z avtom, najraje ponoči, zame imeniten prostor in čas za premišljevanja o tem in onem, čas za vračanja v spomine in čas za sanje o prihodnosti.
Ko sva prispela v Sauris di Sopra je bilo nebo sinje modro, Bivera nežno poprhana s snegom, suhe trave nad vasico pa so se zlato lesketale v jutranjem soncu. Kot da bi bila prišla v pravljično deželo in dejansko sva tod preživela pravljičen dan.
Po ozki in strmi asfaltni cestici sva stopila v breg. Korak je bil zložnejši kot običajno, videti je bilo, kot da sva oba prevzeta nad vsem okoli naju. Nadležen asfalt so kmalu zamenjale suhe trave in hoja je postala prijetnejša.
Na razcepu poti pod sedelcem Festons sva se odžejala, saj je sonce prav prijetno grelo, potem pa nadaljevala po položni poti nad dolino Val Lumiei. Dolina pod nama je bila počasi vse globlje in kmalu sva ugledala jezero Sauris daleč pod nama.
Tam nekje je pot zavila na drugo stran, na pobočja nad Casero Pieltinis, kjer so se nama odprla nova obzorja, kjer je pogled segel vse do avstrijskih vršacev in seveda tudi do najinega vrha. Do tja nisva imela več veliko in kmalu sva sedla na suhe trave vrh Piletinisa.
Tako kot nekaj zadnjih tur so bili tudi tu razgledi božanski, lepši skoraj da ne morejo biti. Ker sem vedel, da sva zadnjič letos v gorah sva zgoraj posedala dlje, kot običajno posediva in misli in spomini, vsaj moji, so bili morda ravno zato še globlji in občutnejši, kot običajno so.
Potem pa sva se hočeš nočeš morala odpraviti v dolino.
Ko sva prišla pod Morgenlait sva se čez drn in strn povzpela na njegov predvrh in od tam po suhih travah nanj. Tudi tu sva na kratko počila, potem pa za letos vzela slovo od gora.
V Saurisu di Sotto sem si privoščil še kavico, pri jezu še zadnji pogled na jezero in gore nad njim, potem pa sva odrajžala domov.
Če sem po potepu na Nedisu, Dimonu in Paularu zapisal, da je bilo nebeško, da redkokdaj tako, moram sedaj dodati, da se je ta redkokdaj ponovil že danes.
In če sem se po Velikem vrhu - Struški vprašal, ali nama letos uspe še kam ?!? , danes vem, da nama je uspelo.
Vsem, ki naju prebirate, s princesko voščiva Srečno 2017 in vam želiva veliko lepega in dobrega v letu, ki prihaja !
Tudi tebi in tvoji princeski Kathi naj bo lepo, kamorkoli vaju zanese skupna pot.
OdgovoriIzbrišiŽivljenje je kot gorska pot: včasih je lahka in z mehkim listjem postlana, drugič pa strma in zahtevna, lahko je brezpotna in prepadna ali pa drzna in težavna, včasih se pa tudi izgubi...
OdgovoriIzbrišiSrečno na vseh življenjskih in gorskih poteh!
Ana
p.s. pa hvala za idejo