sreda, 28. december 2016

Monti Nedis, Dimon in Paularo

Gruden , ponedeljek 26.12.2016

To turo sem željno pričakoval vse od zgodnje jeseni dalje, pa enkrat ni bilo časa, drugič je bilo vreme napak in tretjič . . . kdo bi vedel, kaj je bilo tretjič. 

Za današnji dan je vremenska napoved, več njih, obetala lepo in toplo vreme, časa sem imel na pretek in gore so bile kot vedno so in bodo, zato sva s princesko še v trdi temi odrinila zdoma in kmalu po sončnem vzhodu pričela s potepom. 



Začela sva kar po svoje, po travniku strmo navkreber, šla nato po travnatem kolovozu skoraj do planine Malga Valdaier in od tam po označeni poti navzgor proti Nedisu, Dimonu in Paularu. Jaz s širokim nasmehom na licih in princeska z migetajočim repkom sva jo mahala navkreber, prevzeta od prelestnega dne, ki se je obetal. Do vrh Nedisa sva zmogla hitro, čeravno sem se trudil, da ne bi hitela ; prelepo je bilo, da bi na dušek pil lepote, ki sta jih dan in narava ponujala. 




Malce sva počila, potem pa nadaljevala proti Dimonu, kjer sem nama namenil daljši počitek. Vmes sva morala malce dol in zatem nekaj več navzgor in ni trajalo dolgo, da sva sedla na rob nekakšnega jarka vrh Dimona. Med razgledovanjem sem se spominjal minulih obiskov tod, oseb, ki so bile takrat z menoj, dogodkov tistih dni . . . Prijetni spomini, ni kaj, le občutki so bili taki, kot da se je dogajalo pred davnimi časi in ne le nekaj let nazaj. 





Jezero Dimon pod nama je bilo zaledenelo in pokrito s snegom, vrh gore pa tako toplo sonce, da bi zlahka zmogel v kratkih rokavih. Po počitku in vsemu kar sodi poleg sva sestopila do planine Casera Montelago in od tam kar po cesti nadaljevala proti Paularu. Do konca ceste, kjer sva spet stopila na peš pot ni bilo daleč in po nekaj zložnih okljukih navkreber sva kmalu sedla na vršno skalovje Paulara. Zanimivo, da sta Dimon in Paularo enako visoka, lahko bi rekli dvojčka.







Tudi tu sva kar dolgo posedala, potem pa pustila drugim, da tudi oni užijejo nekaj dragocene samote. Sestopila sva po drugi poti, tako da sva naredila nekakšno krožno turo. Prvo sva se spustila do jezera Dimon, kjer se je princeska sprehodila po zasneženo zaledenelem jezeru (seveda bolj ob robu, varno pripeta na povodec ), od tam dalje pa kar po cesti do Castela Valdaier. Cesta, to je hoja po njej, nama ni bila prav nič odveč, saj sva bila ves čas na soncu, ki je nadvse prijetno grelo, pa tudi razgledov ni bilo kaj dosti manj, kot jih je bilo zgoraj. 






Če dopustimo, da je potem še kaj, da so, recimo, tudi nebesa, potem tam lepše kot je bilo danes tu, ne more biti. Bilo je nebeško, da redko kdaj tako. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar