Ko je zazvonil telefon sem vedel, da bo dan drugačen. In res je bil ; bila sva sama s princesko v Karavankah, namesto, da bi bili sami brez nje v zahodnih Julijskih Alpah.
Začela sva na Križovcu in šla do pastirske koče na Belski planini kar lepo po cesti. Bilo je hladno in veter je bučal nad drevesnimi krošnjami, zato sva bila oba zimsko napravljena.
Nadaljevala sva po markirani stezi pod grebenom do sedla Medvedjak, kjer nama veter ni mogel do živega in je bila hoja v užitek. Na sedlu je vleklo kot pri norcih, zato sva se podvizala in se hitro dvignila med poseke v rušju, kjer sva spet bila v zavetju. Vsake toliko sva stopila "na plano", kjer naju je prepihalo do kosti in prav tam so bili razgledi najlepši. Da se nisva prav dolgo razgledovala, se menda razume samo po sebi.
Ponekod je bila pot skalnata in tam je princeska poskakovala po skalah in drugod prstena, tam je bila prst tako suha, da se nama je kadilo izpod blazinic in podplatov, skoraj kot v poletni suši. Pot je bila razgibana, to je, morala sva tudi dol, ne samo gor in včasih se mi je zazdelo, da se celo malce vleče. Vseeno sva kar hitro zmogla do kontejnerja na Velikem vrhu. Ker tam prav na nobeni strani nisva našla zavetja sva hitro naredila nekaj fotografij za spomin, potem pa jadrno ucvrla nazaj dol proti planini.
Nižje sva bile, manj je vleklo in na planini, kjer sva kar dolgo počila na klopci obsijani s soncem, je bilo že prav prijetno toplo. Ko sva se dovolj pogrela in okrepčala sva spet kar po cesti nadaljevala nazaj navzdol do Križevca in po slabih štirih urah zaključila nadvse prijeten potep.
Ni komentarjev:
Objavite komentar