Če se vrh Dobrača zazreš v dalj proti kraju Koče-Muta ( Kötschach-Mauthen ) vidiš nedaleč pod seboj Kobesnock in koj za njim Čeglo goro (Tschekelnock ), med njima pa Ovršje, tudi Vrše ( Windische Höhe ), starodaven prelaz med Ziljsko in Dravsko dolino. Kako sem pred leti našel Kobesnock ne pomnim, vem pa, da sem si že takrat nekoč obetal tudi obisk Čegle gore. Danes vem, da bom te kraje obiskal še nekajkrat, saj je od tod do Jukbichla, kjer sva bila s princesko v začetku jeseni, še kar nekaj greha vrednih vrhov.
Na prelazu, kjer je ogromno parkirišče, je bil moj avto edino vozilo tako na začetku kot na koncu ture in hrib, na katerega sva se povzpela, je bil ves čas ture samo najin. Vse od pol devete zjutraj do opoldneva nisva srečala žive duše, tudi živali nobene, tako da sem hočeš nočeš tisto, kar mi je ležalo na duši bolj ali manj glasno delil s princesko. Ne prvič tako.
Začetek je bil spodobno položen, kar nama je prišlo kar prav po daljšem času brez hribov in gora. Počasi sva se ogrela, tudi pot je postala strmejša in pridno sva pridobivala višino. Vsake toliko sva prekoračila cesto, šla malo tudi po njej in prej kot sem predvideval prišla na planino, kjer sta pastirska koča in lična kapelica. Tu sva že bila dovolj visoko, da sva videla naše in zahodne Julijce, pa Ziljske in Karnijske vršace in seveda tudi vrhove Visokih Tur, ki so bili razumljivo še najbolj zasneženi.
Ker sem vedel, da do vrha ni daleč in ker je kazalo, da bi znala zgoraj imeti nekaj sonca, sva ne da bi počila stopila naprej in po precej strmem grebenu kmalu zmogla do križa na vrhu. Videla sva daleč in veliko, tudi sonce je za silo zmoglo skozi oblake in ker sva imela kar nekaj dobrot v bisagi je bil počitek na vrhu temu primerno dolg.
Marsikdaj slišim, da razmišljam preveč. Da skoraj ne zmorem odmisliti vsega in užiti trenutek, ne da bi na nekaj mislil . . . Za današnji dan lahko temu samo pritrdim, saj so se misli kresale kot že dolgo ne in ko sva s princesko odpotovala domu naproti sem si bil glede marsičesa še manj na jasnem, kot sem si bil zjutraj, ko sva se odpravila od doma. Hm ?!
Sestopila sva po isti poti in čeravno ne navzgor, ne navzdol, nisva pretirano hitela, s turo končala po treh urah in pol.
Ker je fotoaparat že na samem začetku potepa odpovedal poslušnost, sem si moral pomagati s telefonom, zato so fotografije temu primerne. In zato ni foto galerije kot običajno 😞
Ni komentarjev:
Objavite komentar