V petek smo se po daljšem času spet slišali, danes pa smo se po še daljšem času spet srečali. Človek ne bi verjel, da je preteklo dobro leto dni od zadnjič . . .
Kot običajno smo se dobili nedaleč od Trbiža in do izhodišča na sedlu Čez Kladje ( sella Cereschiatis ) zmogli z enim vozilom, čeravno se nas je zbralo šest. Tista princeskine sorte v velikosti XXL in črna kot oglje je morala v prtljažnik, dva nahrbtnika smo dali pod noge in je šlo.
Ko smo začeli je bilo prijetno toplo in modro nebo je obetalo lep dan. Na prvem desnem ovinku smo zavili levo in se proti vrhu odpravili po pešpoti. Med hojo v breg smo malce pokramljali o tem in onem, se tam, kjer se je gozd razprl tudi razgledali in skoraj mimogrede zmogli do sedelca, kjer je križišče več poti.
Od tu do vrha ni bilo daleč in res smo se kmalu posedli po zaplatah suhih trav na temenu Crete dal Cronz. Razgledi so bili fantastični, skupaj smo naštevali in preštevali že znane in še neznane vrhove, že obiskane in tiste, s katerimi se še čakamo, pa tudi nekaj tistih, za katere vemo, da nikoli ne bomo počili na njih temenu. Praznikom primerno smo se okrepčali, posladkali in se odžejali, potem pa počasi odrinil po bregu nizdol.
 |
| Foto: Eka Z. |
Ker radi delamo krožne ture smo tudi tokrat storili tako, zato smo iz sedelca sestopili do zgornje planine Glazzat, od tam skoraj do spodnje in potem po cesti z nekaj malega nadležnimi vzponi nazaj do izhodišča.
Slovo lepi turi in prelestnemu dné smo dali v gostilnici Alle Sette Picche v Avpi, kjer smo ob kavicah in kapučinih razpredali ( med drugim ) o morebitni turi na Crete di Gleris ( tudi Sette Picche - sedem špic ) prihodnje leto.
 |
| Foto: Eka Z. |
 |
| Foto: Eka Z. |
V Trbižu smo si rekli adijo do prihodnjič, v upanju, da bo prej kot po letu dni. Zna biti, saj se bliža čas zimskih radosti, med drugim tudi turne smuke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar