ponedeljek, 29. marec 2021

Sveti Andrej in Sveti Ožbolt

Sušec, sobota 27.3.2021

Tam, kamor sem nameraval, je bilo vreme zjutraj precej slabše, kot so na predvečer napovedali. Videti je bilo, da zna vsak čas pričeti deževati, vsaj pogled prek spletnih kamer je bil takšen. Mimogrede sem vedel, kaj mi je storiti... 

Princeska je s potepom opravila kot za šalo, le zadnjo strmino pod cerkvijo Svetega Ožbolta je opravila v mojem naročju, pa še to samo navzgor grede. Zaradi vetrovnega in hladnega vremena se zgoraj nisva dolgo mudila. Nekaj posnetkov, malce izgubljanja v spominih in že sva bila na poti nazaj.

Sprehod, kot potepu med Andrejem in Ožboltom vedno rečem, nama je dobro del. Kdo bi vedel, kaj sledi, tudi kje in kako ...

Princeska je med popoldanskim počitkom sanjala potep in vmes glasno bevskala ...

































nedelja, 21. marec 2021

Lipica

Sušec, sobota 20.3.2021

S princesko sva se odločila, da primerno obeleživa prvi pomladni dan. Pomladi primerno, tam torej, kjer ne bo snega in naju ne bo zeblo. Vsaj ne preveč. Na morju sva že bila, za Kraški rob je premalo prstov na roki, da bi preštela vse tamkajšnje potepe, Slavnik in Nanos sva tudi že, tako ali tako bi bila za zverinico preveč, kam torej. Hm, Kokoš ne bo, sva jo že, dvakrat, prihodnjič jo bom sam s kolesom, tudi Vremščico sva že nekajkrat in bi takisto znala biti predolga, hm, hm, ... Potem se mi utrne, sedem za računalnik in vtipkam Lipica in sprehodi. Najdem spletno stran, pobrskam in izberem potep:

Sprehajalno-tekaška pot Lipica

Obisk solin nedavno tega je princeska opravila brez težav, sem ter tja je bilo ravno prav, da ji je bil potep v veselje. Zato sem bil glede Lipice prepričan, da ne bo preveč, če bi bilo premalo, pa je tam tako lepo, da zlahka najdeva še kaj krajšega za povrh. No, na koncu je bilo ravno prav, saj sva se pred potepom sprehodila še po odprtem delu kobilarne in si ogledala kraško hišo (od zunaj) in dvorišče muzeja ter cerkvico (tudi od zunaj), stopila tudi na razgledno ploščad, v zaprti del, kjer so konji in muzeji, pa nisva stopila. Sam sem si kobilarno že nekajkrat ogledal, tudi z vodenim ogledom, princeski pa je dovolj, če konjičke vidi od daleč. 



Mimo golf igrišča sva se sprehodila do konca asfalta, kjer je še eno večje parkirišče, tam naju je smerokaz usmeril na makadam, ki pelje proti Dolini Lurške Matere Božje. O sprehajalno-tekaški poti na smerokazu še nič.


Dolino, ki je pravzaprav nekakšen park, sva si ogledala na hitro, prihodnjič se sprehodiva po njej in poskušava ugotoviti, ali je kaj na temu, da obisk pripomore k boljšemu zdravju:

Dolina Matere Lurške Božje

Pred vhodom v dolino oziroma park sva našla prvi smerokaz za najino pot, ki naju je usmeril desno v redek gozd. O nadaljnji poti ni kaj dosti za povedati, uživala sva v hoji skozi gozd, ki je dolgo časa vodila ob suhem kamnitem zidu. Na razpotjih naju je smerokaz usmeril v pravo smer, vse dokler nisva prišla do razpotja, kjer ga ni bilo. Naravnost je šel širši kolovoz, v daljavi so se videli stebri elektrovoda, desno v gozd pa je šla ožja steza, bolj stezica. "Veš kaj, greva midva kar po svoje," sem dejal princeski, ki me gluha kot je že, seveda ni slišala. A je vseeno zavila v gozd, kot bi mi brala misli. V daljavi se je vsake toliko slišal ropot gradbenih strojev, objekte v Lipici namreč obnavljajo, večinoma pa sva uživala v tišini in samoti. Hodiva in hodiva, kar skozi redek gozd zagledam spodnji konec ograjenega golf igrišča. Nekaj časa sva hodila ob njem in prišla do smerokaza, ki je obetal še tri kilometre do cilja, to je, do parkirišča pri golf igrišču, saj je pot skoraj krožna. Juhuhu, sem si dejal. Ne zaradi treh kilometrov temveč zato, ker je princeska z veseljem drobila po poti in ni bila videti prav nič upehana. Blizu tega smerokaza je pot spet postala bolj kolovoz, ki je počasi zavijal nazaj, to je v smeri, iz katere sva prišla. In res, ni minilo dosti časa, da sva prišla do tistega razpotja, kjer sva prej zavila v gozd. Nekaj naprej sva prišla do razpotja, kjer se je v desno odcepil kolovoz proti dolini, tja torej, od koder sva prišla, skoraj naravnost pa se je nadaljeval najin, po katerem sva se vrnila na izhodišče.








Od golf igrišča do avta je bilo samo še nekaj minut sprehoda. Med potepom sva se imela krasno, vreme je bilo jasno, ravno prav toplo, burja pa je do naju zmogla le tu pa tam, kjer je bil svet bolj odprt.  Do pričetka poletja računava še na nekaj podobnih potepov, prvega poletnega pa nameravava obeležeti podobno, kot sva prvega pomladnega.

-> fotografije Lipica

nedelja, 14. marec 2021

Kurešček (kolesarjenje)

Sušec, sobota 13.3.2021

Po tistem, ko sem potreboval dan in pol, da sem se odločil kam in kako in se odpravil s kolesom na Križno goro, sem se spomnil, da sem povsem pozabil na Krim in Kurešček, potepa, ki sem ju zaradi snega in mraza nekajkrat prestavil na kasneje. 

Misel, ali naj se do Iga zapeljem po Ižanki, najkrajši poti torej, ali naj naredim ovinek skozi Škofljico ali Mateno, da bom imel nekaj več od dneva, je bila zaradi oblačnega in meglenega vremena kratkega veka. Močneje sem pritisnil na pedala, da sem hitro zmogel do Iga, in tam zavil navkreber proti Kureščku. Že začetek je bil sila strm, skozi Golo je bilo še strmeje, vse od Iga do cerkve na vrhu sem moral krepko pritiskati na pedala. Pri vrtcu sem se na kratko ustavil in se slekel ter odžejal, vedoč, da do vrha ne bo predaha. Nekaj ovinkov višje mi je uspel odklop, bili smo samo bicikel, cesta, narava in jaz. Ter moja razmišljanja, ki so bežala na vse konce in kraje. Naj si bo peš ali na turnih smučeh, sedaj tudi na kolesu, občutek, ko mi uspe odmisliti vse in živim samo za trenutek v katerem sem, me vedno znova navduši. Čim sem zagledal smerokaz, ki me je usmeril z glavne ceste, sem vedel, da sem blizu. Do planinskega doma ni bilo daleč, strmo pač, od tam do vrha pa je strmina še narasla in ni dosti manjkalo, da bi stopil s kolesa. K sreči nisem, šlo je do samega vhoda v cerkev. Tam ni bilo nikogar, zato sem z veseljem sedel na klopco ob ograji in si privoščil počitek, med katerim brez zobanja dobrot seveda ni šlo. 

Premišljeval sem o tem in onem, kar me spreleti. Spomnil sem se hribovskega kolega, vsak čas bo štiri leta, kar ga ni več med nami, in njegovega zadnjega zapisa na spletu pod njegovo zadnjo objavljeno fotografijo. "Vsega lepega je enkrat konec", je napisal pod fotografijo, priloženo opisu turne smuke v kaninskem pogorju. Naslednji dan sta s prijateljico odšla na Viš, s katerega se nista vrnila. Vsaj sem, med nas ne, o tistem tam, če tam je, pa ima vsak svojo predstavo. Potem sem se spominjal mojih potovanj po svetu, Argentine, Čila, Bolivije in tamkajšnjih gora, pa Bolgarije in Grčije, takisto gorniških potepanj, še najdlje pa sem se zadržal v Iranu, na katerega me vežejo najlepši spomini. Tamkajšnje gore in vasice pod njimi so mi sedle res globoko v srce, nič manj ljudje, s katerimi sem se srečeval na poteh. Tudi švicarskih štiritisočakov se je dotaknil spomin, vseh enajstih, katere mi je bilo dano spoznati. Skoraj hkrati sem premišljeval tudi o nekaj vrhovih v Švici in Franciji, katere sem nameraval obiskati z gorskim vodnikom. Nekaj vrhov sem kasneje zaradi nore gneče na njih odmislil, dva pa sta še vedno na listi želja, saj upanje na vzpon še ni ugasnilo. Takisto se je spomin dotaknil dolgoletnih želja po obisku Provanse, Toskane in Cinque Terre, o katerih zadnja leta namenoma nisem kaj dosti premišljeval, prav tako zaradi precejšnje gneče, ki bi me tam čakala v sezoni in nekaj manjše izven nje. Izgubljenega v spominih in željah me prešine, da je imel Igor morda prav. Da je vsega lepega enkrat dejansko konec in da smo sedaj tu nekje. Da tako, kot je bilo še pred letom dni, še lep čas ali morda celo nikoli več ne bo. Zadnje leto je leto za pozabo, čeravno sem lansko poletje v Karnijskih Alpah užival kot že dolgo ne in tam opravil vrsto vzponov, za katere sem še pred tremi, štirimi leti menil, da se jih ne bom nikoli lotil, še najmanj sam. Potem je prišla jesen in z njo ura resnice, ki še kar traja in traja. Morebiti je najlepšega res konec, morda mnogo tistega, za kar sem bil še pred letom dni prepričan, da nekoč bom, ne bom nikoli. Kdo ve...

Po počitku sem se sprehodil okoli cerkve, potem pa sedel na kolo in oddrvel v dolino. Tam je bilo sonca nekaj več, a me je vzpon dovolj utrudil, da se tudi nazaj grede nisem odločil za tak ali drugačen ovinek. Le v mestu sem se namesto skozi Trnovo raje zapeljal skozi staro mestno jedro, kjer je bilo ob Ljubljanici presenetljivo veliko sprehajalcev. Nič čudnega, saj je sonce dokončno zmoglo oblake in je dan postal skoraj pravljično lep.