Mudna dol, Nebesa, Klek in Crni vrh

Sušec, nedelja 24.3.2019

Šla sva tja, kjer sva bila pred dan več kot tednom dni. Iz taistega izhodišča sva se povzpela na vrhove, ki so na zemljevidu samo prst ali dva oddaljeni od tistih, ki sva jih obiskala zadnjič. Kasneje sem z vrh Crnega vrha videl, da prst ali dva na zemljevidu pomenita precejšnjo razdaljo, merjeno v urah hoda. Da so Grobniške Alpe prostrane sem zaslutil že zadnjič, ko sva hodila in hodila in še malo hodila, da sva obredla skoraj vse, kar sva se namenila. Skoraj zato, ker sva predvsem zaradi megle skrajšala potep. Tudi danes sva hodila in hodila in še malo hodila in ker tokrat megle ni bilo, na koncu prižgala čelno svetilko, ter prehodila vso pot do konca.

Brez kave ne gre, zato sva eno tu in eno tam, preden sva pričela s potepom. Pozno jutro je bilo sončno in toplo, obetal se je prelesten dan. Sprva po cesti, potem po kolovozu in zatem po pešpoti sva hitro prišla do začetka soteske Mudna dol, najzahtevnejšega dela današnjega potepa.

Po suhi strugi potoka Sušica sva kmalu prišla do kakih deset metrov visoke skalne zapore, prek katere so nama pomagale skobe in jeklenica. Kar zahtevnemu prehodu je sledila hoja po soteski, ki je bila včasih precej široka, tam je vanjo sijalo sonce in je bilo prijetno toplo, in včasih samo kak meter ali dva ozka, tam je bilo v senci precej hladno. Kar nekajkrat je bilo potrebno splezati po gladki skali, zglajeni od deročih voda, ali prek skalnatih skokov, ponekod zavarovanih z jeklenico. Iz soteske sva izstopila po lestvi, pritrjeni na skalo, in si nekaj višje pod Vidaljem, še v senci gozda, privoščila počitek.

Nadalje je pot kmalu pripeljala na odprta pobočja in prek njih do razpotja poti, kjer sva nadaljevala v smeri Platka. Do Nebes ni bilo daleč in kmalu sva bila deležna prekrasnih razgledov na Kvarnerski zaliv in okoliške vrhe. Nekateri opisi pravijo, da Nebesa nudijo najlepši razgled v Grobniških Alpah in po videnem je temu res tako.

Kmalu za Nebesi naju je napis na skali opozoril na Špiljo, do katere sva se morala spustiti po kar strmem gozdu. Naravno brezno je med drugo svetovno vojno služilo kot skrivališče, zato je tam tudi spominska plošča. Od Špilje navzgor je šlo seveda težje in počasneje kot do nje navzdol, ker pa je potem sledila položna pot pod Klek, je bil ovinek navzdol in navzgor hitro pozabljen. 

Kolovoz naju je pripeljal na cesto pod predvrhom Kleka, tam sva zavila levo, cesta pa do naslednjega razcepa, kjer naju je smerokaz usmeril desno. Če je na začetku kazalo, da je pot na Klek markirana, je tako steze kot markacij kmalu zmanjkalo, zato sva nadaljevala za nosom. Jaz sem se usmeril desno, saj je bil tam gozd redkejši in lažje prehoden. Ko je malo pod vrhom svet postal prestrm, da bi napredoval naravnost navzgor, sem strmino obšel desno in ko je zmanjkalo gozda, prišel v skalnat svet. Do vrha sem moral preplezati nekaj skalnatih skokov po čvrsti beli skali, kar mi je bilo v velik užitek, in kmalu sem stopil na vrh.

Ker prazen žakelj ne stoji pokonci sva spet malce prigriznila, se pogovorila o nadaljevanju potepa, potem pa stopila naprej. Po markirani poti sva se spustila do razpotja in se tam usmerila proti Crnemu vrhu. Ker je pot tod potekala po osojnih pobočjih, se je sem ter tja še našlo nekaj snega. In tam kjer je sneg, so tudi medvedje stopinje. Vsaj pred tednom dni je bilo tako in danes tudi. Tokrat je bila sled precej manjša kot zadnjič, je pa vodila v najino smer, kar nama ni bilo kaj dosti po volji. Pogovor je spet postal glasnejši, slišati je bilo petje in skladanje rim in če ne prej, naju je medved tedaj zagotovo slišal. Če je bil v bližini, seveda. S Kleka je bil Crni vrh videti blizu, na zemljevidu tudi, v praksi merjeni v času in hoji pa niti ne, a sva kar hitro zmogla pot do tja. Ko sva počivala vsak na svoji skali, sem razmišljal o pravkar prehojeni poti in poti, prehojeni pred tednom dni. Tako blizu morja, tako blizu naselij, pa tako odmaknjen in tako divji svet. Če sem zrl proti morju, sem imel občutek, da bi lahko skoraj stekel do obale in se vrgel vanj. Skoraj. Če pa sem se obrnil in pogledal proti Snježniku, Platku ali Obruću, je bilo, kot da bi gledal v težko dostopno divjino, skoraj pragozd.

Če je bila Mudna dol zaradi nekaj mest najzahtevnejši del poti, tehnično gledano, je bil zame sestop s Crnega vrha zaradi čvrste skale in prijetnega poplezavanja po njej, najbolj užitkov poln. Skalnatemu svetu je sledil gozd, skozi katerega naju je pot pripeljala do ceste, le ta pa po dolgem ovinku na pešpot, po kateri sva prišla na začetek vzhodnega grebena (Istoćni greben), po katerem sva imela namen sestopiti. Dan se je začel poslavljati, Nebesa so bila ožarjena od sončnega zahoda in trave pod njimi so se čudovito lesketale. Čeravno je bila dolga pot za nama, sva hitela v dolino, da naju ne bi prehitela tema. 

Do doline nama je uspelo, tam pa sva morala prižgati čelni svetilki, da sva lažje zmogla cesto in kolovoz, po katerima sva imela še kar nekaj hoda do avta. Po dobrih desetih urah sva končala s potepom, zadovoljna s prehojenim in doživetim. Res so čudoviti ti kraji, vrhovi in poti. Tako čudoviti, da se zagotovo vrnem, saj je še kar nekaj vrhov, ki bi jih rad obiskal in kar nekaj poti, ki si jih želim prehoditi.

-> fotografije Mudna dol, Nebesa, Klek in Crni vrh

Monte Lupo in San Daniele del Monte

Sušec, sobota 23.3.2019

Zahotelo se mi je daljnih krajev in osamljenih poti, zato sva s princesko odpotovala v Barcis. Sila ozka in strma cestica naju je iz središča vasice pripeljala do poslopja Gozdarske postaje Barcis, kjer sva parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Do približno dvajset minut oddaljenega zaselka Predaia sva šla peš, čeravno bi se lahko do tja tudi zapeljala. Kaj bi hodil po cesti v breg na koncu ture, ko to lahko storiš na samem začetku.

Lepšega vremena si ne bi mogla želeti, nekaj hladnejšega pač, saj nama je bilo že do Predaie pošteno vroče. Tam se je princeska pozdravila z dvema pasjima lepotcema, ki sta bila nad njo navdušena, in jaz z domačinom, ki je enega od teh lepotcev poklical domov. Drugi se ni pustil odgnati kar tako. Navdušeno jo je drobil za princesko in se šele nekaj okljukov višje odločil, da ima dovolj. Pot je bila sila strma, pravi kolenogriz, zato sva glasno sopihala, ko sva se pehala v breg. Ker sem vedel, da naju vrh strmine čaka zložnejši greben, po katerem bo hoja čisto drugačen užitek, me princeskino hitenje ni (z)motilo. Nekje sredi najbolj strmega dela poti sva naredila ovinek do bližnje vzpetinice, na kateri stoji križ in s katere so imenitni razgledi na vasico in jezero spodaj in na gore onstran doline.

Ko sva prišla na greben, sva stopila zložneje. Kot da bi bila oba zadovoljna, da sva s strmim delom opravila hitro in da je sedaj čas za razgledovanja in premišljevanja. Do bližnjega Monte Lupa nisva imela daleč, ker pa je vrh neizrazit in z njega na severno stran ni kaj prida razgledov, sva nadaljevala z vzponom proti naslednjemu vrhu. 

Do tam naju je čakal krajši sestop in za njim spet sila strm breg, katerega sva se lotila z zaletom in ga hitro zmogla. Vrh San Daniele del Monte je nekoč stala cerkvica, v trinajsto stoletje segajo zapisi o njej, danes pa so zgoraj samo še ruševine. Jaz sem sedel na ostanke obzidja, princeska pa je legla na tla in v trenutku zaspala. Bilo je prijetno toplo, skoraj brezvetrje, zato sem izkoristil priložnost in počitek vrh vrha opravil bos in v kratkih rokavih. Prijalo je, kot že dolgo ne.

Med počitkom sem si pošteno privezal dušo in se razgledal po okoliških vrheh. Kar nekaj njih sem že obiskal, nižjih in najnižjih, višje in najvišje pa si ogledujem že vrsto let in upam, da se s katerim od njih spoznava že letos.

Princeska se je zbudila pravi čas, da je bila tudi ona deležna nekaj koščkov sira, potem sva se še odžejala in že je prišel čas za povratek v dolino. Do sedelca pod vrhom sva sestopila po že znani poti, tam pa sva se usmerila proti zaselku Roppe nad Barcisom, torej tja, kjer naju je čakal avto. Po razgledni poti sva jo urno drobila navzdol in ni preteklo dosti časa, da se je prijeten potep iztekel. Pri avtu sva se spet pozdravila s škotskim višavskim govedom, se malce očedila in odžejala, potem pa odpotovala domov.

Med potovanjem domov so misli že begale v prihodnji dan, k prihodnjemu potepu ...

-> fotografije Monte Lupo in San Daniele del Monte

Dnić, Obruč, Pakleno sjever, Pakleno in Ćunina glava

Sušec, sobota 16.3.2019

Ko sem slišal, kje sta se potepala pred tednom dni in kako sta se imela, sem zastrigel z ušesi. Pritegnile so me besede o poteh, ki da so čudovite in se jih lahko poveže v bolj ali manj dolg potep. Potem sem videl še fotografije in bil navdušen. Beseda je dala besedo, vabilu na potep sem se odzval z veseljem in ker so bili vremenski obeti ugodni, z odhodom nisva odlašala. Načrtovan potep, pravzaprav dve inačici potepa, bi bil prevelik zalogaj za princesko, zato je tokrat ostala doma. Punca je že v letih in ker imava še marsikaj za bregom, ne gre, da bi pretiravala.

Pozabil sem, kdaj sem zadnjič obiskal tiste kraje. Tiste ob morju, hribi nad njim so bili danes prvič. Vem, da je bilo v nekih davnih časih, morda celo takrat, ko sem živel v državi, o kateri otroci danes ne vedo nič ali bore malo. V tistih časih je bilo morje morje, gore pa so bile gore. Če sem šel v hribe, sem se odpeljal proti Gorenjski, če sem šel na morje, pa proti Piranu, poenostavljeno povedano. Potem so se časi spreminjali in spremenili, tudi jaz sem se in se še, spoznavati sem začel hribe med morjem in gorami, kasneje one za mejo in še kasneje one na drugi strani oceana. Danes tudi tiste, ki se uvrščajo v Grobniške Alpe nad Reko. 

Izhodišče za najin potep sva imela v Podkilavcu. Kar nekaj vozil nama je dalo vedeti, da na poti ne bova sama, pretirane gneče pa se nama tudi ni bilo bati. Vreme ni bilo povsem takšno, kot bi bilo po napovedih pričakovati, a sva menila, da se bo tekom dne obrnilo na bolje. Hitro sva pripravila vse potrebno za potep in s prožnim korakom vzela pot pod noge.

Položna cesta je bila primerna za ogrevanje, nato se je pot postavila bolj pokonci. Kaj kmalu sva dohitela prve pohodnice in pohodnike, jih pozdravila in že odbrzela naprej. Čeravno je dirkališče Grobnik sorazmerno daleč, je bil hrup motorjev slišen, tudi moteč. Kmalu se je dirkališče v daljavi tudi videlo, tako kot se je videlo proti Reki in Krku ter seveda morju pod nama. Dokaj turobno vreme žal ni dopuščalo jasnih in daljnosežnih razgledov, a si s tem nisem belil glave, saj so vremenoslovci obetali, da bo kasneje lepše. Nad gozdno mejo oziroma nad tisto nekaj malega drevja ob poti sva zapustila markirano pot in se usmerila na greben, po katerem sva se nameravala povzpeti na Dnić.

Pot oziroma okolica je bila čudovita, zelo me je spominjala na poti po vrhovih nad Zazidom. Zlate, suhe trave, ki bi se znale tako lepo lesketati v soncu, če bi le posijalo. Malce naravnost navzgor, malce sem ter tja, tam pač, kjer mi je šlo lažje, sem se bližal vrhu in ko sem stopil še prek ostrih in razbitih skal, kakršne zlahka najdeš na Jadranskih otokih, sem stal vrh Dnića. Nekaj malega razgledov z vrha je bilo. Na to, da bo kasneje na drugih vrheh razgledov še manj, niti pomislil nisem, kvečjemu obratno. Prek razbitega skalnatega sveta sva stopila še na vrh Hahlić in od tam sestopila do istoimenskega doma. Privoščila sva si kavo, se malce spočila in poklepetala z oskrbnico in oskrbnikom.

Vreme se je počasi obračalo na slabše, nad domom so se vrhovi že ovijali v megle. Upanje na popoldansko izboljšanje ni ugasnilo, zato sva nadaljevala po začrtani poti. Na markirani poti proti Obruču, najvišjem vrhu Grobniških Alp, sva stopila tudi na sneg, nekaj prstov v višino se ga je našlo sem ter tja, nekaj kasneje pa tudi v meglo, ki je veter, ki je pričel močneje pihati, ni zmogel pregnati. Pot je višje pripeljala na širok greben, bolj sleme, po katerem sva dosegla Obruč. Razgledov zaradi vremena skoraj da ni bilo, le bližnjo okolico se je dalo videti in s tem tudi najin naslednji vrh, pred katerim pa naju je čakal še kar precejšen spust.

Gozd, skozi katerega je vodila pot, je bil naravnost čaroben. Skrivenčena drevesa so bila videti kot v pravljici, občutek je bil, da hodiva skozi pragozd. Neverjetno prvobitna narava, ki sta ji megla in veter dodala mističen pridih. Potem pa ... Stopinje so bile velike in niso bile videti stare. Spomnila se je pogovora v domu Hahlić izpred tedna dni, besed o medvedih, ki da so veliki in da jih je veliko. Ni nama bilo prijetno, še zdaleč ne. Zapela sva na ves glas, da bi naju ja slišal, če je še kje v bližini, potem pa hitro stopila naprej. Videla sva, da je prišel po poti, po kateri sva nadaljevala, a ker je on potoval v drugo smer kot midva, sva se nadejala, da se nam poti ne prekrižajo. Kdo ve, ali bi opazila njegove sledi, če bi bila pot suha in ne zasnežena.

Zaradi pomrznjenega snega je bila hoja z Obruča navzdol malce počasnejša, kot je bila kmalu zatem navzgor. Previdnost je mati modrosti in če razmere narekujejo previdnost, si pač previden. Na vrhu severnega vrha Paklena sva si privezala dušo, bil je že čas in kar nekaj poti za nama, potem pa odšla nazaj naprej.

To je, po taisti poti sva se vrnila do kolovoza oziroma do tam, kjer sva že bila, potem pa nadaljevala proti Paklenemu. Nevajen navigacije na telefonu sem bil malce zmeden tako glede smeri, kam morava, kot nad katero stranjo ceste naj bi se dvigal vrh, a sem kar hitro pogruntal kako in kaj in potem mi je bila nadaljnja pot povsem jasna. Bližnjico po pešpoti sva pustila vnemar, kaj bi hodila dol in gor, ter kar po cesti stopila do bližnjega razpotja, kjer naju je smerokaz usmeril strmo navzgor. Vzpon na Pakleno, na glavni vrh, in sestop z njega je bil morda najbolj siten del potepa, saj je bila pot strma in zasnežena in je bilo res potrebno popaziti na vsak korak.  

Dolga je bila najina pot do tod, od tod dalje pa tudi ne prav kratka. Toliko bolj, če bi se odločila za daljšo. Zaradi sorazmerno pozne ure in še bolj zaradi vremena, ki se je tekom dneva poslabšalo in izboljšanja ni bilo več moč pričakovati, sva se odločila za sestop preko vrha Ćunina glava in grebena, ki vodi z vrha proti izhodišču. Tudi tod je pot vodila po pravljičnem gozdu vse do razpotja, kjer sva stopila na pot, po kateri sva se zjutraj vzpenjala.

Malce pod Ćunino glavo sva našla zavetrn kotiček, kjer sva se še enkrat okrepčala, potem pa stopila na bližnji vrh. Tako kot že nekajkrat prej, sem se spet spomnil na Josipo Lisac in njeno Maglo.

...
Magla svuda, magla oko nas,
Iz daljine jedva čujno dopire tvoj glas.
Magla svuda, magla oko nas.
Prekasno je uzaludno,
Sve je dublji jaz.
...

Zaradi megle sva nekaj prej zavila z grebena na markirano pot, ki je vodila nižje, in se po njej vrnila do avta. 

track: epp

Že v mraku sva se odpeljala v bližnje Čavle, kjer sva našla prijeten lokalček in si tam privoščila kavo, potem pa odpotovala domov. 

Krasen dan je bil, nekaj manj krasnemu vremenu navkljub. Videl sem dovolj, da komaj čakam novih poti v teh krajih. Tako kake zahtevnejše, morda v taisti družbi kot danes, o kateri bom princeski pripovedoval med najinimi sprehodi, kot kakšne manj zahtevne, kjer bo princeska brusila pete skupaj z menoj.

-> fotografije Dnić, Obruč, Pakleno sjever, Pakleno in Ćunina glava