Vinotok, sobota 7.10.2023
Kolesarski potep na Monte Prat me je tako navdušil, da sem spet obiskal tiste konce. San Daniele del Friuli, Maniago, Spilimbergo, Barcis in Cimolias, pogosto sem se vozil skoznje na poti v gore, da me bodo kdaj zamikali tudi s kolesarskega vidika, nisem niti pomislil.
Nad Maniagom je v predgorju Furlanskih Dolomitov kar nekaj nižjih hribov, ki sva jih obiskala s princesko, marsikod visoko pod vrh vodijo ceste, zaprte za javni promet. Verjetno se v kratkem lotim česa podobnega kot sem imel na Monte Paularu, z biciklom do konca ceste, tako lahko, z avtom pač ne, potem pa peš na vrh.
Današnji itinerar je bil položen, želel sem raziskati lokalne ceste okoli Maniaga in Spilimberga. Parkirišče sem našel na železniški postaji v Maniagu in se za začetek odpeljal v bližnji centro storico. Na hitro sem si ogledal velik trg, potem pa zavil proti Spilimbergu. Čeravno je Maniago majhno mestece, sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel na podeželje. Sploh industrijska cona se mi je z bicikla zdela kar velika.
Čim sem pripeljal med polja in sadovnjake se mi je pričelo dogajati, odmislil sem vsakodnevne tegobe in se prepustil trenutku. Cesta položna in ravna, prometa malo, v daljavi krasen razgled na Furlanske Dolomite in njih predgorje. Premišljeval sem o nekaj kolesarskih potepih, ki me mikajo v teh koncih, in o tem, da bom kakšnega od njih zlahka opravil pozimi, saj so ti kraji dovolj nizko, da hudega mraza ni, le pihati ne sme.
Prvi postanek, resda kratek, sem napravil pri lični kapelici kmalu za Maniagom. Nadaljevanje po stranski cesti me je kmalu pripeljalo na glavno, po njej ni bilo daleč do reke Meduna. Široka struga, pravzaprav ogromno prodišče, na las podobno Tilmentu, je bilo suho kot poper, morda je voda tekla pod površjem, kdo bi vedel. Precej drugače zna biti med jesenskim deževjem in spomladi, ko se topi sneg v gorah. Most preko reke oziroma struge je dolg kot ponedeljek, še dobro, da je kolesarska steza ločena od prometnice, saj je bilo prometa kar precej.
Čim sem pripeljal preko sem spet zavil na stransko cesto in po njej nadaljeval do jezerca Laghetto di San Giorgio. Imel sem srečo, jezerce je namreč ograjeno, da je bil tam starejši mož, ki mi je odklenil vrata in sem se smel sprehoditi ob vodi. Račke so počivale v senci in me niso bile vesele, prav tako želve, ki so počivale na skalah, le te so hitro poskakale v vodo, ko sem prišel bližje. Preden sem nadaljeval s potepom sem na kratko poklepetal z možakarjem, zanimalo ga je, od kod sem. Med pogovorom sem izvedel, da njegov sin tekmuje v kajaku in to v svetovnem pokalu, da je že večkrat tekmoval v Ljubljani, on pa je prišel zanj navijat. Pohvalil je Ljubljano, da je lepa in da jo rad obišče, sploh stari predel ob Ljubljanici in grad. Še hvala, da sem smel do jezera, pa buona giornata in že sem šel svojo pot.
Kolesarjenje po podeželju mi je bilo v užitek, prometa bore malo, vreme kot naročeno. Za Barbeanom, ko sem se že začel vračati proti Maniagu, sem se spomnil, da si že nekaj časa obetam kofe nekje ob poti.V sam Spilimbergo nisem šel, to mestece imam namen obiskati med enim od prihodnjih potepov, verjetno bom tam imel tudi izhodišče, zato sem se nadejal, da kmalu pripeljem mimo kake kafetarije. Žal vse do Maniaga nikjer nič, samo vasice brez trgovine in gostilne, manjši zaselki celo brez cerkve.
Pri avtu sem bil kar presenečen, da sem prevozil dobrih petdeset kilometrov. Precej na izi se mi je zdelo vse skupaj, tudi krajše, zagotovo zaradi položne trase brez klancev, drugače ne more biti. Ker na bližnjih avtobusni in železniški postaji ni bilo nič odprtega, sem se odpeljal proti domu in se kmalu ustavil v eni od vasic ob poti. Tam sem posedel na terasi in se odžejal, kar na smeh mi je šlo, ko sem iskal mizo v senci zaradi sonca, ki je poletno grelo. Do kdaj še poletje oktobra in kaj sledi, vprašanje se je postavilo samo od sebe...
Do doma sem imel dolgo pot, med katero sem imel dovolj časa, da sem premislil marsikaj, za kar mi je na biciklu zmajkalo časa. Tudi to, kam jutri in pojutrišnjem ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar