Oni dan sva s prijateljico počivala vrh Hoberdeirerja, čakal naju je še sestop, sam pa sem že premišljeval o tem, kam me bo pot popeljala prihodnjič. Pogosto je tako, da vrh novega vrha prej pomislim kam prihodnjič, kot da bi v miru in popolnoma doživel pravkar opravljeni vzpon.
Dan zatem sem doma ždel na kavču in z zaprtimi očmi premišljeval o prihodnjem potepu oziroma potepih. O Trenti in Čistem vrhu, ki se ima zgoditi kaj kmalu, o kolesarjenju ob morju, kar naj bi se takisto zgodilo v doglednem času oziroma do takrat, ko se bo še dalo tudi zaplavati, in še o nekaj zahtevnejših turah, katerih se poleti sprva zaradi vročine in kasneje zaradi nestabilnega vremena nisem lotil.
Zadnje čase, merjeno v letih, sem se nekako še največ potepal v Sappadi in bližnji okolici, zato sem sprva razmišljal o tamkajšnjih gorah. Potem sem se spomnil Furlanskih Dolomitov, nekaj krasnih tur v tistih koncih, ki sva jih ušpičila s princesko, in tako se mi je utrnila ideja za današnji potep. Na obisk koče Rifugio Giaf sem se odpravljal že lep čas, tako zaradi imenitnih terenov za turno smuko, kar si obetam čez nekaj mesecev, kot zato, ker je koča izhodišče za turo na Monte Cridolo, kar načrtujem ob letu osorej. Tudi Urtisiel je zabeležen v mojih zaznamkih že dolgo, s princesko sva ga nameravala obiskati, pa kar ni in ni prišel na vrsto. Veliko je gora, s katerimi se čakam, še več je želja, ne samo gorniških, časa pa tako malo, vsak dan manj ...
Zgodaj sem moral zdoma, saj sem imel do izhodišča približno enako daleč kot do Sappade ali Saurisa. Cesta do Ampezza mi je domača, pogosto sem se že vozil tam na poti v Sauris, naprej pa mislim da samo dvakrat. S princesko v Forni di Sopra, od koder sva opravila turo na San Simone in nekaj okoliških vrhov, in enkrat vračajoč se iz Dolomitov, takrat sem si tudi zapomnil, kje je odcep ceste do parkirišča za kočo Rifugio Giaf. Zadnje čase med Trbižom in Tolmečem oziroma izvozom Carnia potujem po avtocesti, nekaj malega časa prihranim in hitreje pridem na izhodišče, vračam pa se po lokalnih cestah, saj domov grede običajno nabavim še špežo in se kje ustavim na poznem kosilu, neredko že večerji.
Parkirišče pred mostom je bilo skoraj prazno, nikjer žive duše, presenetljivo glede na priljubljenost koče in z ozirom na solidno vremensko napoved. Mimogrede sem se napravil in stopil preko mostu po tlakovani cesti navkreber. Do odcepa pešpoti ni bilo daleč, tam sem zapustil cesto in nadaljeval nad potokom, katerega sem nekaj višje prečil. Vreme je bilo slabše od napovedi, upal sem, da se bo tekom dopoldneva zjasnilo. Nisem hitel, vsaj po občutku sem imel res zmeren tempo, a sem hitro prišel do zimskega bivaka nekaj malega pod kočo, kmalu zatem pa tudi do Rifugia Giaf. Štirideset minut sem potreboval do sem, čas, ki mi bo pomagal pri načrtovanju prihodnjih potepov tod okoli. Vreme tudi tod tako-tako, no, dežja se mi res ni bilo potrebno bati, da bi se moral namazati s sončno kremo še manj. Malce sem se razgledal okoli koče, pokukal kod se gre proti Cridoli in že nadaljeval proti Urtisielu.
Do forčele ni bilo daleč, nekaj pod njo sem skozi oblake začutil sonce, mimogrede sem prestavil v prestavo višje in stopil hitreje. Tam sem res prišel na sonček, dan je bil v trenutku precej prijaznejši. S sedla sem lepo videl nadaljno pot proti vrhu, nekaj deset metrov sem se spustil onstran sedla in tam udel stezico proti Urtisielu. Nanj ne vodi markirana pot, tam, kjer moraš zapustiti markirano stezo, je samo skromen možiček, nobene markacije, še manj smerokaz. Naprej proti vrhu ti bolli rossi kažejo smer vzpona, tudi kak možic se najde, da veš kam nadaljevati, saj je stezica v skrotastem svetu ponekod slabše vidna. Dvajset minut, tam nekje, sem potreboval do vrha. Tam, kjer sem zapustil markirano pot, sem srečal par, in na vrhu moža, ki je po kratkem klepetu sestopil.
Razgledovanje je bilo precej okrnjeno, proti zahodu se je videlo še kar nekaj, v smeri prihoda sila malo, tu pa tam kak vrh in forčela. Monte Cridole, po kateri sta hrepenela srce in oko, pa nikjer, skrivajoč se za oblaki mi ni dovolila veselja, da med počitkom uživam ob pogledih nanjo. Po razgledovanju sem sedel pod križ in se prepustil spominom, manj željam, na pogled sem verjetno kot kup nesreče ždel na vrhu, čeravno sem bil srečen kot že dolgo ne. Pridejo dnevi, ko rabiš sila malo in kak dragocen spomin za povrh in že je srček na mestu.
Sam še nisem bil na škrbini pod Cridolo, a že to, kar sem uzrl s forčele in potem med sestopom opazoval vse do gozdne meje, je bilo čudovito in čarobno. Nekajkrat sem se skoraj spotaknil, zroč v goro, namesto da bi bil pozoren na pot, po kateri sestopam. V gozdu sem kaj kmalu zaslišal, da pri koči ni tako samotno, kot je bilo zjutraj, na terasi sem sedel za eno zadnji prostih miz in se odžejal z radlerjem in kofetkom. Zatem sem v koči poklepetal z mladeničem iz Rima, enem od treh oskrbnikov. O moji Ljubljani, kjer je že bil in je navdušen nad njo, o njegovem Rimu, kjer sam še nisem bil in me tja vsaj zaenkrat ne vleče kaj prida, o okoliških gorah in zahtevnih vzponih nanje, predvsem na Cridolo, tudi o precej obiskani vezni poti Anelo delle Dolomiti Friulane. Beseda se je seveda dotaknila tudi turne smuke, za katero so tereni v neposredni okolici sila primerni in priljubljeni.
In smo spet pri tistem iz uvoda, pri gorah in željah, tudi prostem času.
Vse bo, samo nas ne bo . . .
Tako je Bojan, vse bo, samo nas ne bo... Lepo.
OdgovoriIzbriši