Kimavec, torek 26.9.2023
San Daniele del Friuli-Lago di Ragogna-Lago di Cornino-Cornino-Forgaria nel Friuli-Monte Prat-Pinzano al Tagliamento-Ragogna-San Daniele del Friuli
Konec oktobra se spet odpravljam v Bassano del Grappa, skrajni čas, da poskrbim za primerno kolesarsko kondicijo. Čeprav vse od počitnic nisem sedel na bicikel, sem v itinerar potepa vključil dolg in strm klanec, ki pelje iz Forgarie na planoto Monte Prat. Ravnina mi hitro postane dolgočasna, izjema je obala in kolesarjenje ob morju, tam na klanec niti ne pomislim, če ga že najdem, mi je prej v nadlego kot v veselje.
Za izhodišče sem izbral San Daniele del Friuli (Sveti Danijel Furlanije po naše oziroma San Denêl po furlansko). Mestece leži na griču v samem središču Furlanske nižine, pogosto sem se vozil mimo, namenjen na gorniški potep. Parkiral sem nad bolnišnico, tam je poleg parka z vojaškim spomenikom veliko brezplačno parkirišče. Garmin me je usmerjal po ulicah, po katerih sem zapustil mestece, do jezerca Lago di Ragogna ni bilo daleč. Tam sem na kratko počil in nekaj malega prigriznil, saj doma nisem zajtrkoval, potem pa nadaljeval z vožnjo.
Cesta do mostu preko Tilmenta mi ni bila domača, iz te strani se do njega še nisem pripeljal, onstran pač. Tam sem sklenil narediti ovinek do že večkrat obiskanega jezerca Lago di Cornino. Kot že nekajkrat doslej me je tudi danes Cornino pozdravil s čudovito smaragdno barvo in odsevom gore na gladini. Tudi beloglavi jastrebi, grifoni, iz bližnjega rezervata so jadrali na nebu, že večkrat videno in doživeto in vedno znova čudovito. Malce sem se razgledal, nekajkrat zavzdihnil vsled čudovite narave in spominov na minule obiske, potem pa nadaljeval proti Forgarii.
Namesto po glavni cesti sem se odločil za bližnjico po stranski, tam sem imel tako strm klanec, da sem ga peš, porivajoč bicikel, komaj zmogel. Ni čudno, da se je mlajši mož, ki je delal na vrtu, režal kot pečen maček, ko sem prisopihal vrh klanca. Nadaljevanje je bilo nekaj manj strmo, kmalu sem pripeljal na glavno cesto, po kateri sem se z avtom že večkrat vozil na turo na Monte Cuar. Tam sem že vedel kaj me čaka, vklopil sem avtopilota in podobno kot na turnih smučeh nadaljeval navkreber. Leva, desna, leva, desna, začuda dobro mi je šlo v breg, glede na to, da že skoraj mesec in pol nisem bil na biciklu. Med vožnjo me je prešinilo, da lepšega dne skoraj ne bi mogel izbrati, ne samo zaradi prekrasnega vremena temveč tudi zato, ker prometa skoraj ni bilo. Poleti je tod precej prometno, okljuki so kot nalašč za polaganje ovinkov, motoristom je cesta zelo ljuba. Plus ostali promet in kolesarji in smo tam, gneča je povsod moteča.
Tempo je bil soliden, kjer je bilo manj strmo sem vozil v višjih prestavah, cesta mi je ostala v spominu, zato sem vedel, koliko imam še do planote. Zadnjih nekaj ovinkov, preden sem zagledal vojaški spomenik nad cesto, je bilo strmejših, potem pa je strmina počasi popustila in kmalu sem zagledal cerkvico na planoti, kraj, ki sem ga določil za cilj mojega potepa. Kar z biciklom sem se zapeljal do jezerca pod cerkvijo, tam so klopi in mize, in sedel k zasluženemu počitku. Kar smejalo se mi je, saj mi je šel vzpon bistveno lažje izpod nog, kot sem predvideval, pa ni bil niti približno položen in kratek.
Med počitkom sem užival v razgledu na Monte Cuar, Cuel dai Poz in Monte Flagjel, večkrat obiskani, nekoč krasni potepi, danes dragoceni spomini.
Med počitkom sem pokukal na zemljevid, saj sem se iz Forgaire nameraval vračati po drugi poti oziroma cesti. Potem sem še malo ždel na toplem sončku in se izgubljal v spominih, nakar je prišel čas za sestop oziroma spust. Toplo sem se odel, navkljub zelo toplemu dnevu sem vedel, da me bo prepihalo in da bo v senci hladno, potem pa pritisnil na pedala, da je bilo veselje. Do Forgarie je letelo, tam sem malce zmanjšal hitrost, da ne bi zgrešil odcepa proti Flagogni. Čim se je cesta položila sem se ustavil in slekel, v dolini je še bolj grelo kot na planoti, in nadaljeval v kratkih rokavih. Do Pinzana al Tagliamento ni bilo daleč, za njim pa me je čakal spust do slikovitega mostu preko Tilmenta. Tudi tod sem se že večkrat vozil in takrat niti v sanjah nisem pomislil na to, da bom tod kdaj na biciklu. Pri mostu sem se seveda ustavil in naredil par posnetkov, potem pa me je čakal še zadnji omembe vreden klanec pred koncem ture. Vrh njega sem kmalu pripeljal v Ragogno, kjer sem si v lokalčku ob cesti pošteno privezal dušo. Sendvič s pršutom San Daniele, rogljiček, radler in kofe. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci in tudi sam sem še komaj po samo eni energijski ploščici, več jih žal nisem imel s seboj.
Zaključnih nekaj kilometrov do avta sem prevozil ležerno počasi, uživajoč v razgledih in lepem vremenu, ko sem pripeljal nazaj v San Daniele sem naredil še krog po centru storico, starem delu mesteca.
Tako kot za Humin tudi za San Daniele del Friuli kot pribito drži, da se bom vrnil. Verjetno celo vračal, kolesarskih idej je še precej, poleg tega ne gre pozabiti na kulinariko, kulturo, zgodovino in še marsikaj.
Do prihodnjič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar