Rožnik, petek 25.6.2021
Že tretjič sva kar nekaj časa čakala, preden sva dočakala.
Oktobra lani sva na turo čakala zaradi zgodaj zapadlega snega, februarja zaradi zapore sprva v občino in kasneje v regijo, tokrat pa sva morala najti prosti čas in lepo vreme.
Med množico želja in idej sva kmalu našla turo, ki je bila obema povšeči, tudi zgodnji odhod zdoma je bil obema po volji, saj je vročinski val še kar trajal.
Pot do Doma na Kofcah sva opravila v sorazmerno hladnem in svežem jutru. Pri domu ni bilo nikogar, planinke in planinci, kar jih je bilo pred nama, so bili že višje v robeh. Za kočo sva pocrkljala dva konjička, ki sta naju prišla pozdravit, kravicam pa sva samo pomahala, saj se niso pustile motiti med jutranjo pašo.
Pot nama je šla dobro izpod nog, kmalu sva bila pri križu in nedolgo zatem pri razpotju, kjer se zavije proti Kofce gori in Kladivu. Zadnje čase sem več na kolesu kot peš, že doma sem premišljeval, kje sem s pohodniško kondicijo. Če je šlo do tu skoraj samo od sebe, sem tod že malce sopel in korak ni bil več lahkoten, kot na začetku. Hitro je hitro prehitro, recimo. Nadaljeval sem malce počasneje, med kratkim postankom sva se odžejala, in vrh, ki se je vsake toliko pokazal iz oblačnega pokrova, je bil vse bližje in bližje. Nekaj pod grebenom je pričelo pihati, bilo je precej hladno, kdo bi si mislil, da naju bo med vročinskim valom skoraj zeblo. Da sem se na začetku preveč zagnal se je poznalo tudi po tem, da sva skoraj vse, ki so se na pot odpravili pred nama, do vrha dohitela. Krajši počitek je prijal, malce sva se razgledala, naredila nekaj fotografij in že sva nadaljevala proti Kladivu.
Do stika s potjo, kjer sva prišla od Kofc, ni bilo daleč, naprej proti Kladivu pa je bila pot videti precej dolga in razgibana. Pred leti, raje desetletjem in več, sem pogosto obiskal greben Košute. Včasih sem se, sam ali v družbi, odpravil na posamezen vrh, včasih sem stopil na dva ali več njih, tudi greben od Tolste Košute do Velikega vrha sem zmogel v enem zamahu. Če nas je bilo na Velikem vrhu res veliko, nas je bilo na Kladivu nekaj manj. Našla sva zavetrn kotiček, se topleje odela in si temeljito privezala dušo.
Zjutraj sem predlagal, da sestop opraviva po taisti poti do Kofce gore in od tam na Kofce, češ, drugače bova hodila po cesti, kar v tej vročini nekako ne sede. Z vrha sva videla pot in cesto pod njo, z veseljem sem sprejel njen predlog, da sestopiva proti planini Šija in mimo taborniškega doma do Kofc. Res je preteklo že veliko vode, odkar sem se potepal v teh koncih, marsikaj mi je ušlo iz spomina. Navkljub precejšnji gneči na Kofcah sva našla senčen kotiček in si privoščila kofe.
Navdušena nad prijetnim potepom sva se odpravila proti avtu, prijeten klepet me je tako zaposlil, da sem spregledal začetek bližnjice mimo kapelice. Prav nič naju ni ganilo, tako lep dan je bil, da nama nekaj malega več hoje ni bilo niti najmanj v nadlego.
Lepo...
OdgovoriIzbriši