Rožnik, sobota 26.6.2021
Na poti do Kranja sem premišljeval o tem, katerič že se odpravljam na Vrtačo prek Male glave. Štejem in štejem in se čudim. "Petič bo," si rečem in kar verjeti ne morem. Za prvič nisem prepričan, ali sva bila dva ali smo bili trije, za drugič vem, da smo bili vsa turnosmučarska klapa iz tistih časov, tretjič sem pot udel sam in četrtič sva šla skupaj s princesko. Vedno je bilo lepo, če ne bi bilo, se zagotovo ne bi z veseljem vračal. Tisti dan, ki sva ga na tej poti preživela s princesko, mi bo zagotovo ostal v najlepšem spominu.
Na Ljubelju je bilo kar nekaj gneče, pričakovano, obetal se je lep dan in ura ni bila najbolj zgodna. Jutro je bilo precej toplo, sonce že kar močno, zato sva se do Zelenice odpravila po graničarski poti. Tam kratek počitek, potem nadaljujeva proti Stolu in Vrtači in pri možicu skreneva v Suho ruševje. Množice za nama so nadaljevale po markirani poti, tako da sva kmalu sama uživala prelesti samote. No, skoraj sama, eden je že sestopal in višje jih je bilo nekaj. Pod sedelcem, škrbino, kjer se prične zahtevnejši del poti oziroma vzpona, sva malce posedela in se razgledala po okolici, potem pa nadaljevala po brezpotnem svetu proti vrhu. Tu pa tam stezica, vsake toliko kak možic, ki je kazal v kateri smeri je najlažje, nikjer tolikanj zahtevno, da bi morala pospraviti palice. Med vzpenjanjem sem se nekajkrat spomnil na naju s princesko, na to, kako sem takrat pazljivo izbiral smer vzpona, da sva bila čim več na travah in da sva se kolikor se je dalo izognila kršu in podrtiji.
Vmes, med vzpenjanjem, sem premišljeval tudi o tem, čemu te poti še nisem opravil pozimi. Vrtača, Begunjska Vrtača in Veliki vrh v Begunjščici so pozimi pogosto dočakale moj obisk, številne grape sem prelezel v njihovih ostenjih. Nekaj njih tudi presmučal. Nič, recimo da imam to še v dobrem. Da se neke zime odpravim sem, se tu čez povzpnem na Vrtačo, spust pa opravim na smučeh po južni grapi. Le to imam v krasnem spominu, smuka po njej mi je bila vedno v veselje in užitek.
Vzpenjala sva sem ter tja, vmes kakšno rekla, se razgledovala, skoraj kot bi mignil sva zagledala vrh nedaleč naprej. Tam kot na razprodaji v kakem trgovskem centru. Videti je bilo, da se na vsaki skalci in travnati zaplati skoraj stiskajo, ker ni dovolj prostora za vse. Tudi ko sva stopila na vrh, je bilo enako, zato sva kar nadaljevala naprej navzdol in nekaj nižje našla primerno travnato zaplato, kjer sva si privezala dušo in spočila malce utrujene noge.
Lep čas se nisva videla, zato sva si imela o marsičem marsikaj povedati. Navkljub temu, da smo bili zaprti v občine in regije in navkljub nebroj prepovedim je življenje teklo svojo pot in na tej poti se je obema zgodilo to in ono. S privezano dušo in spočitimi nogami sva nadaljevala sestop, nižje sva bila, topleje je bilo. Pri domu sva komaj našla senčen kotiček, kjer sva si pustila postreči s kavo, potem pa opravila še z zadnjim delom potepa. Čisto zgoraj in čisto spodaj je bil del graničarske poti obema še neznan, zato sva se med sestopom seznanila še s tem in tako združila prijetno s koristnim.
Na Ljubelju sem avto premaknil v senco, da se prezrači, takisto sva se v senci prezračila tudi midva. Na poti domov še ovinek skozi gorenjsko prestolnico, dobro uro zatem pa sva se na kavču s princesko menila o tem, kako je bilo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar