Kimavec, ponedeljek 15.9.2025
Corvara-Passo Gardena-Passo Sella-Passo Pordoi-Passo Campolongo-Corvara
Sellaronda (klik za ogled podrobnosti) je kolesarski dogodek, ki privabi množice ljubiteljic in ljubiteljev kolesarjenja. Na ta dan, junija in septembra, zapro prelaze za motorni promet, ceste so namenjene izključno kolesarjenju. Poskrbljeno je za jedačo in pijačo, tehnično pomoč in še za marsikaj, skratka, gre za kolesarski praznik, ki je iz leta v leto bolj obiskan.
Sam gneče ne (z)morem, zato sem se Sellaronde lotil v lastni režiji. Če ne bi bil med mojim junijskim obiskom Corvare prelaz Passo Gardena zaprt radi del na cesti, bi jo odpeljal že takrat.
Dan prej sem prispel v B&B La Tranquillité, kjer sem bil že junija, popoldan in večer sem izkoristil za pohajkovanje po Corvari, med katerim sem se seveda tudi izdatno podprl. Med popoldanskim srebanjem ledene kave sem se skoraj na glas zasmejal, ko me je prešinilo, da si nisem nikdar mislil, da se bom kdaj po Dolomitih preganjal v pajkicah (kolesarske hlače) na kolesu. Nekaj kasneje še večerja in krasen sončni zahod, pred tem še zadnja priprava bicikla in potrebne opreme.
Sončno, a dokaj hladno jutro je obetalo lep dan, nekaj krepkih ur kasneje sem vedel, da je bil dejansko še lepši od pričakovanj. Ne samo radi vremena. Do Colfosca sem se ogrel in ujel pravšenj ritem, počutje ino dnevna forma sta bila na takšnem nivoju, da se mi je kar smejalo.
Kolesarski potep prek štirih prelazov sem opravil v obratni smeri kot teko urini kazalci, takšna so tudi priporočila. Cesta do prelaza Passo Gardena mi je bila domača, tudi spust do križišča, kjer sem zavil levo proti prelazu Passo Sella. Domača vozeč se v avtu, seveda. Spust do križišča je dobršen del potekal v senci, kjer je bilo pasje mrzlo, toliko bolj radi spodobno hitrega brzenja nizdol. Čim sem kmalu za križiščem spet zagrizel v klanec in pripeljal na sonce, pa je bilo kot bi prišel v drug svet.
Užitek, sila podoben užitkom v gorskem svetu, naj si bo peš ali na smučeh, v gorah vrh, na biciklu prelaz, kamorkoli se ozreš vršaci, ki se dvigajo visoko v nebeško modro nebo, tam pa sonček, ki te prijetno greje in dela lep dan še lepši. Pravljično, prav zares.
Če nas kolesarjev od Corvare do Passo Gardena ni bilo kaj dosti, je bilo naprej do prelaza Passo Sella precej drugače. Nebroj kolesarjev, večji del v skupinah, videti je bilo, da gre za organizirane "izlete", saj so bili vsi v skupini v enakih dresih. Več takšnih skupin. Salve, ciao, bon de, hallo, kar nekajkrat tako do prelaza in seveda tudi tam. Svet okoli mene takšne sorte, da se mi je orosilo oko, balzam za dušo ino srce. Spust do križišča, kjer sem udel cesto proti prelazu Passo Pordoi, je bil podobno "mrzel", kot pred tem z Gardene, čeravno je tod sijalo sončece. "Tudi v gorah me kdaj zebe in mi je vroče, pa kljub temu uživam", sem si mislil in že sem zavil v breg, tretjemu prelazu naproti. Podobno kot prej sem se tudi tod ustavil in slekel odvečna oblačila, malce popil, prigriznil, naredil par posnetkov in že sem se predzadnjič trudil v breg.
Sila zadovoljen in prešerno razpoložen, saj utrujenosti nisem čutil, noge sveže, kadenca odlična, če bi si v trenutku, v katerem sem bil, želel kaj več, bi bilo grešno. Z glavo je bilo podobno kot z nogami; noge so pritiskale na pedala leva-desna, glava pa se je radi prelestnih razgledov kar sama tudi obračala levo-desno. Samo takrat, ko sem se na kakem ovinku ustavil, da naredim par posnetkov, sem se lahko ozrl še nazaj in tudi tam so bili razgledi ohoho. Še zadnji ovinek in krajša zmerno strma ravnina in že sem bil na prelazu. Tudi tukaj in sedaj se mi je smejalo samo od sebe, kaj se mi ne bi. Par posnetkov pri spominskem obeležju Faustu Coppiju, potem pa do terase, kjer sem izbral mizo na sončku, pred tem pa parkiral bicikel na priročnem stojalu. Panin je sedel, enako lemon soda in kofe za povrh. Razgled na pobočja, po katerih sem lani opravil vzpon na Piz Boe, pa na Ferrarije in Porscheje, ki so se pogosto pripeljali na prelaz iz te ali one smeri, v skupinah kakopak, hrumeče in bobneče, kot te sorte vozilom pritiče. Med počitkom sem enako kot tekom kolesarjenja užival v poslušanju prijetne glasbe, po res dolgem premišljevanju sem se odločil in nabavil slušalke. Takšne, da v popolnosti slišim, kaj dogaja okoli mene, glasba je v drugem planu oziroma kot neke sorte "ozadje", varnosti radi, seveda. Zelo zadovoljen, nič moteče, kot sem se malce bal. Gonim v klanec, drvim nizdol in polagam ovinke, počivam na terasi in zobljem dobrote, pa še kaj bi se našlo, nekako nekje v ozadju pa prijetna glasba, trenutku primerne sorte oziroma zvrsti. Res prima.
Naprej nazaj domov, to je spust do Arabbe in od tam vzpon na še zadnji prelaz Campolongo ter nadaljevanje do Corvare in tam do La Tranquillité, vse domače. V klanec sem tiščal, kolikor sem zmogel, po klancu dol pa drvel, kolikor sem pač upal, povprečno gledano oziroma merjeno oboje spodobno hitro.
Manfred je bil kot običajno v recepciji, kratek klepet o tem, kako mi je šlo, o tem, kakšne imam načrte v prihodnjem času oziroma časih, pa še malo "small talk-a" o tem in onem. Tuš, počitek, potem pa ležerno je moderno z aperol spritzem in prigrizkom, pozno zvečer pa še slastna večerja, da sem primerno zašpilil res enkraten dan.
