Mali srpan, torek 30.7.2019
Vremenske napovedi se niso niti približno ujemale z mojimi željami, zato sem moral prilagoditi želje napovedim.
Začel sem nekaj minut pred šesto. Počasi sem krevsljal po cesti navzgor in v prelestnem jutru premišljeval o minulih turah v teh koncih. Kar nekaj se jih je nabralo, tako poleti, kot pozimi, marsikateri spomin je še kako živ. Do spodnje postaje tovorne žičnice sem se razmigal in ogrel, potem sem stopil malce hitreje in kmalu prišel pod ostenja Lastovic, od koder ni bilo daleč do koče. Tiho sem smuknil mimo nje in nadaljeval po krasnem macesnovem gaju do razpotja, kjer sem stopil na pot "Via alpinistica Gasparini Florit". Že od koče sem videl, kod približno me bo vodila pot, le vršni del, kjer se bom priključil običajni poti, se je še skrival.
Žabniška krnica pod divjimi ostenji Lastovic, Gamsove matere, Male špice, Divje koze in Viša je naravnost veličastna. Nič drugačna, kot je bila v časih, ko jo je iz Ovčje vesi rad obiskoval Julius Kugy, ki je prebival pri Ojcingerju.
Nadalje me je pot vodila po skrotastem svetu med rušjem, prek grap in po žlebovih, kjer je bila pogosto v pomoč jeklenica. Zajzera je bila vse globlje in kmalu sem stopil na travnate strmali, nad katerimi me je čakal najlepši del grebena. Prek krajšega skoka sem nadaljeval po strmem grebenu navkreber. Strmina je bila kratkega veka, pot je kmalu zavila v levo in se po in ob grebenu nadaljevala proti vršnem pobočju. Nekaj pod vrhom sem se priključil običajni poti in kmalu prišel do jeklenic, s pomočjo katerih sem hitro zmogel do vrha. Samota vrh gore je prijala. Dolgo časa sem posedal zgoraj, premišljeval in se razgledoval.
Kar opazim, da sta Mangrt in Jalovec skorajda že skrita v oblakih in se spomnim napovedi, ki so obetale možnost popoldanskih padavin. Ne vedoč, v katero smer se bo vreme obrnilo, sem pospravil kramo v nahrbtnik in se lotil sestopa.
Nekje na pol poti do škrbine sem srečal mamo s sinom in ju potolažil, da do vrha res ni več daleč, nekje na pol poti med škrbino in kočo pa še starejšega moža s precejšnjim nahrbtnikom, ki je bil sila namrgoden in tudi odzdravil ni. Malo mar mi je bilo vsled tega, s prešernim nasmehom sem jo ubiral navzdol in se veselil hladne pijače, saj je bilo v Žabniški krnici sila vroče. Na senčni terasi pred kočo sem se temeljito odžejal in si ohladil pregreto čelo, nato pa nadaljeval pot v dolino. Kar je bilo odprtega sveta pod Lastovicami, sem stopil hitreje, v prijetni senci gozda pa sem zmanjšal korak in podobno jutranjemu začetku počasi odkrevsljal do avta. Pred mostom sem se ozrl nazaj in videl, da so gore nad Pellarinijem že ovite v temne oblake.
Potep še ni postal spomin, misli pa so že bežale v prihodnje dni, na počitnice s princesko, ki jih bova preživljala v idilični avstrijski vasici v dolini Lechtal.
-> fotografije Veliki Nabojs - Nabois Grande (Via alpinistica Gasparini Florit)
Mali srpan, sobota 20.7.2019
Včasih se zgodi, da se odpravim na turo, na katero v zadnje pol leta, tudi več, še pomislil nisem. Creta di Collinetta je bila ena od prihodnjih želja, nanjo sem se nameraval povzpeti po zavarovani poti in z nje nadaljevati na sosednje vrhe. O vzponu samo nanjo po običajni, to je najlažji poti, mislim, da nisem kaj dosti razmišljal. Če sem še v četrtek imel v mislih povsem druge ture, so me petkove vremenske napovedi napotile k razmisleku in zgodilo se je "včasih se zgodi".
Med vožnjo do prelaza Passo di Monte Croce Carnico se je zdanilo. Kdo ve, katerič že sem izza volana opazoval, kako si noč in dan podata roke, preden gresta vsak svojo pot.
Prijazno jutro naju je pričakalo na prelazu, sonce in rahel vetrc. Strumno sva stopila na pot in po mulatjeri hitro zmogla do razpotja, kjer sva zapustila "146" in nadaljevala po "147" pod ostenja Crete di Collinette. Kaj hitro sva prišla nad gozdno mejo in do prvih razgledov. Proti dolini se ni videlo kaj dosti, tam so se že zbirale meglice, navzgor, v smeri koče Marinelli, pa se je še videlo nekaj jasnega neba. Do razpotja, kjer se je v desno odcepila pot proti feratama, ni bilo daleč, tam je še sijalo sonce, ovinek ali dva višje pa sva že stopila v meglo. Počutil sem se, kot da bi iz sončne terase stopil v hladno in vlažno klet.
Tolažil sem se, da bo na vrhu zagotovo sonce, če ne že prej, in da je takšno vreme za vzpon konec koncev prijetnejše od žgočega sonca. Pod Cresto Verde sva poslušala meketanje koz in cingljanje njihovih zvončkov, a jih v megli nisva uzrla. Sem ter tja so se megle malce razkrojile, takrat sem jim hitro ukradel nekaj razgledov, večji del poti pa sva imela kar nekaj odtenkov sive. Šele blizu grebena, ki povezuje Collinetto, Cresto Verde in Collino, sva spet prišla na sonce. Ker si nekoč želim daljše ture, omenjene v uvodu, sem stopil s poti, da si ogledam, kako je videti pot proti Collini. Žal sem delal račun brez krčmarja, zaradi meglic na grebenu in višje sem komaj razločil Collino, kaj šele, da bi videl drobno stezico, ki vodi nanjo. Vrnila sva se na markirano pot in po njej nadaljevala proti Collinetti.
Po krajšem spustu, med katerim sva naredila dolgo prečenje pod vršnim delom gore, je pot spet postala strmejša in kmalu zatem, ko sva zmogla dva slikovita prehoda, sva zaslišala glasove nedaleč nad nama. Kmalu sva se pozdravila z dekleti, ki sta izstopili iz ferrate, nekaj korakov višje pa spet stopila na sonce in zagledala križ na vrhu, ki je bil videti na dosegu roke. Princeska je, kot da bi vedela, da je vzpon pri koncu, pospešila in zadnjih nekaj ovinkov sva skoraj pretekla. Tudi zgoraj jih je bilo nekaj, a sva brez težav našla samoten kotiček. Med malico naju je prijetno grel sonček, razglede pa so nama kradle meglice, ki so ovijale sosednje vrhe.
Na vrheh rad premišljujem o marsičem. Tudi o mogočem, manj mogočem in nemogočem. Zdi se mi, da sem bil v mladosti bolj ali manj prepričan, da je vse mogoče. Med odraščanjem so se mi ene stvari zdele manj mogoče in druge bolj. Sedaj pogosto pomislim, da je marsikaj nemogoče. So to izkušnje in modrost, ki ju prinese življenje, ali bližina starosti, ki se skriva nekaj ovinkov naprej na življenjski poti, in neizpodbiten konec, ko se le ta konča. Mišljeno za čas "tukaj in sedaj". Spomnil sem se besed Marka Twaina, ki pravijo: "Smrti se ne bojim. Preden sem se rodil, sem bil mrtev milijarde in milijarde let, pa nisem imel zaradi tega niti najmanjših težav." Pogosto me misli odneso daleč v drug svet, druge čase, in včasih me kako spoznanje ali misel, ki se mi takrat utrne, spremlja še dolgo časa.
Če sva zjutraj vzpon začela urno in poskočno, čim sva stopila iz avta, je bil začetek sestopa precej drugačen. Počasi in lenobno sva dvignila vsak svojo rit, se nekaj časa pretegovala, tudi zazehala, potem pa sila počasi in previdno naredila prvih nekaj korakov. V meglo sva stopila približno tam, kjer sva jo gor grede tudi pustila, kmalu zatem pa nama je korak stekel, kot se spodobi, in sestop je postal podobno uren, kot je bil vzpon. Veselo razpoložena sva si začela brundati v brado, sam sem tudi zažvižgal, kar se mi utrne nekaj besed, ki so postale najin refren. "Hov hov, hov hov, zdaj greva pa domov". In sva tako prepevala daleč dol, vse do stika s potjo "146", kjer je spet posijalo sonce in je v trenutku postalo sila vroče. Blizu prelaza je pričelo pihljati, na prelazu samem pa je bilo tako vetrovno, da je bilo potrebno samo nekaj minut, da sva temeljito prezračila avto, preden sva odpotovala domov.
Marsikatera gora se je skrivala v bolj ali manj temnih oblakih, ko sva potovala domov. Slutiti je bilo, da se znajo obeti o popoldanskih plohah in nevihtah uresničiti. Princeska je počivala v svojem boksu, jaz pa sem med sukanjem volana poslušal prijetno glasbo in premišljeval o bližnjih počitnicah in o tem, ali nama bo vreme med njimi naklonjeno.
-> fotografije Creta di Collinetta (Cellon, Frischenkofel)
Mali srpan, nedelja 14.7.2019
Mimogrede sva se zmenila kam, tudi kdaj. Vnovične ture na Jerebico iz Belih vod sem si želel že dolgo vrsto let, zato sem predlog zagrabil z obema rokama. Davno je tega, kar sem se v razmaku nekaj let dvakrat povzpel nanjo. Prvič po naši in drugič po laški strani. Oba vzpona sta mi ostala v lepem spominu, čeravno spomin bledi in podrobnosti uhajajo v pozabo. Z naše strani se spomnim visokih, težko prehodnih trav, kjer poti skoraj ni bilo in sem pogosto pomislil na plazilce, tudi čudovito divjega sveta, markacijam navkljub, z laške strani pa lagodnega vzpona skozi gozd in tega, da je bil potep precej manj naporen in nekaj krajši, kot je bil iz Možnice.
Kavica ob poti je prijala, saj me je tudi danes budilka zbudila sredi noči. Prav tako je prijalo sedeti na sovoznikovem sedežu in s priprtimi očmi opazovati okoliške gore.
Sinje modro nebo je obetalo krasen dan, ko sva vzela pot pod noge, težko je bilo verjeti, da so popoldan možne plohe in nevihte. Po prodišču sva se sprehodila do gozda in tam nadaljevala po pešpoti, ki naju je kmalu pripeljala do razpotja nekaj višje. Neprespanost, tura dan pred tem in verjetno še kaj so bili krivi, da so bile noge težke in sapa kratka, kar težko sem se pehal navkreber. Ko sem se razmigal in ogrel je bilo lažje in v nadaljevanju preglavic ni bilo več. Gozd je višje postal redkejši in pogledi so segli do gora onstran doline. Tako tistih, s katerimi se že poznamo, kot tistih, s katerimi se upam še bomo. Pot nama je šla dobro izpod nog, hitro sva prišla iz gozda na odprt svet, od koder do sedelca, kjer je stik s potjo iz Možnice, ni bilo daleč.
Kmalu sva se pričela ozirati, kod bi se dalo povzpeti na stranska vrha nad potjo. Nad idejo o vzponu nanju nisem pokazal pretiranega navdušenja, vsaj videti je bilo tako, dejansko pa sem si tega zelo želel. Pobočja so bila zaraščena in sila težko prehodna, do tega, da bi se pehal po rušju in krušljivem pečevju čez drn in strn, pa mi ni bilo kaj dosti. Predlog, da si morebitno pot nanju bolje ogledava nazaj grede, mi je bil po godu, saj sem tudi sam pomislil na to, da se od zgoraj navzdol marsikaj boljše vidi. Jerebica je bila videti blizu, a je preteklo še kar nekaj časa, preden sva vrh nje sedla k počitku.
Vreme se je med vzponom počasi obrnilo na slabše, nad Montažem in Višem so se pričeli nabirati oblaki, tudi meglice, morebitne padavine niso bile več tako težko predstavljive, kot so bile na začetku potepa. Jerebica je imeniten razglednik, kar nekaj časa je trajalo, da sem s pogledi zaobjel vse strani neba. Ker ne gre, da bi lačen in žejen hodil po svetu, sem poskrbel tudi za to, vmes pa sva pokramljala o tem in onem, o gorah seveda še največ. Z vrha Jerebice sta bila Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel kot na dlani.
Ker je hoja navzdol običajno lažja, tudi hitrejša, sva bila hitro pod prvim vrhom in kmalu za tem na njem. Šele tam se se spomnil, da sem se na Gorenji Krivi rob enkrat že povzpel. Če me spomin ne vara, na poti navzgor.
Do vznožja Gorenjega Vogla ni bilo daleč, tam pa sva v rušju zasledila pred davnimi časi obrezane veje, ki so nakazovale približno smer vzpona. Začetni skok ni bil težak, potem pa je svet postal prepaden. Počasi sva se povzpela skozi rušje do škrbine in nato po strmem skrotastem svetu na sam vrh. Previdnost je bila na mestu, zdrs na eno ali drugo stran bi se bržčas slabo končal. Po taisti poti sva se vrnila na markirano pot in po njej nadaljevala s sestopom.
Vreme se je spet obrnilo na lepše, sonca in vročine ni manjkalo. Prav vesel sem bil sence, ko sva nižje spet stopila v gozd. Do avta ni bilo daleč in krasen potep je bil kmalu pri koncu.
-> fotografije Jerebica, Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel
