Amarianute

Mali traven, nedelja 17.4.2022

Počasi, zelo počasi, življenje postaja podobno tistemu pred prvim valom. Potovanja v sosednje države, razvajanja v restavracijah, načrtovanja prostočasnih dogodiščin in še mnogo tega.

Oni dan sva si s prijateljico privoščila imenitno kosilo v restavraciji, ki jo pohvali tudi Michelin. Šest hodov je bilo čudovito razvajanje telesa ino duha, brbončice so imele precej dela s prepoznavanjem okusov, ki jih je chef imenitno prepletel med seboj...

Obiski italijanske obale, karnijskih vršacev, nakupi v lokalnih trgovinah (zadrugah) onstran meje, nenazadnje tudi kolesarski potep na Krku... Počasi bom tam, kjer sem končal. Tam nekje, ko je epidemija običajno življenje skoraj ustavila in so ga bolj ali manj nesmiselni, tudi neupravičeni ukrepi, postavili na glavo.

Čim so italijanske oblasti sprostile ukrepe, povezane z vstopom v njihovo državo, sem se odpravill na Monticello. Malo zato, ker sem vedel, da zanj ne bom potreboval zimske opreme, nekaj več zato, ker sem ga že dvakrat obiskal in se vedno imel krasno, še najbolj pa zato, ker sem se nadejal ljube mi samote in prelestnih razgledov z vrha na ljube mi gore nad Val Aupo. Nič manj lepo ni bilo nekaj tednov kasneje na Monte Jami.

Vleklo me je v gore nad Saurisom, takisto na vršace nad Sappado, a bom na njih počakal do poletja, saj si obetam nekaj lepih tur, ki zahtevajo kopne razmere. Bi šel sem ali bi šel tja, sem kdo bi vedel katerič premišljeval v dnevih pred potepom, kar se mi utrne Amarianute. Pet let je tega, kar sva bila gori s princesko, potep mi je ostal v krasnem spominu. Da do Tolmeča ni ravno blizu me ni prav nič motilo, prav tako ne, da hrib komaj zmore dobrih tisoč metrov v višino. "Vzpona je za en Viševnik", sem se menil sam s seboj, "pred kratkim je bilo na Viševniku prav lepo." Pravzaprav je bilo na Viševniku vedno lepo, čeravno se obiski že štejejo z dvomestno številko. 

V Amaru me je presenetila zapora lokalne ceste, zato sem se do izhodišča zapeljal naokoli, skozi Tolmeč. Ceste in kraji so mi tam tako domači, da sem se med vožnjo skozi Tolmeč in okolico počutil bolj domače, kot se počutim, ko se moram zapeljati iz enega na drugi konec prestolnice. Čim sem stopil iz avta me je prepihalo, kar me je presnetilo, saj konkretnejši veter za te konce ni bil napovedan. Hitro sem se opravil in še hitreje stopil po kolovozu navkreber. Vleklo je vse do gozda, kjer je pot postala precej strma. Tako kot prvič sem se tudi tokrat odločil, da vzpon opravim po poti Troi di Martin, sestop pa po Troi di Cjadin. Slednja nudi lepše razglede na Julijske in Karnijske Alpe, tudi na ravnino okoli Tolmeča in Tolmeč sam.

Kako sem s kondicijo nisem bil prepričan, precej sem na kolesu in tam je drugače kot med peš potepi v gorah. Poznal pa sem pot in nje dolžino, zato sem brezskrbno ubral dokaj hiter tempo, ne boječ se, da bi me zmanjkalo pred vrhom. Višje sem bil, več je bilo razgledov, sem ter tja sem naredil kak posnetek. Ker sem vedel, da je višje razgledišče, kjer sta tudi klop in miza, sem se odločil, da se konkretno razgledam kar tam, tudi nekaj okrepčila mi bo prav prišlo, čeravno je pot do vrha sorazmerno kratka. Res sem kaj hitro zmogel do tam, razgledi so bili tako prelestni, da bi lahko za lep čas obsedel in se razgledoval. Vedoč, da na vrhu ne bo nič manj lepo, sem se pomujal naprej. Presenečeno sem ugotavljal, da mi je pot dobro ostala v spominu, spominjal sem se vseh prečenj, blagega spusta in zadnjega vzpona, tudi razgledov na mogočno ostenje bližnje Amariane. Nekaj metrov pod vrhom sem se pozdravil s parom, ki je ravno pričel s sestopom, potem pa prešerno nasmejan sedel poleg križa. Dejansko se mi je smejalo samo od sebe, tako fino fajn je bilo vse skupaj; gore, panorama, vreme, počutje...

Vesel sem bil časa, ko sem bil zgoraj sam s seboj, pravi balzam za dušo. Potem sta gor prišla še dva, eden s psom, hočeš nočeš smo morali poklepetati. No, saj je prijalo, že dolgo se nisem lomil z laškim jezikom. Mladenič s psom se je kmalu odpravil v dolino, z možem mojih let pa sva kar dolgo kramljala. O gorah, mojih in njegovih, epidemiji... Presenečen je bil, kako dobro poznam Karnijske Alpe in njih predalpski svet, še bolj, kam vse sem se že povzpel. Kar verjeti ni mogel, kako dobro poznam vasice pod gorami, izhodišča za ture... Čeravno na vrhu ni pihalo, je bilo precej hladno, zato mi do daljšega posedanja ni bilo. Poslovil sem se in se zahvalil za pohvalo, da mi laški jezik kar dobro teče, potem pa stopil dolini naproti.

Tudi dol grede sem jo urno drobil in kaj hitro zmogel do stika s potjo, po kateri sem se nekaj ur prej povzpel. Pihalo ni več, toplo pa tudi ni bilo kaj prida.

Do avta je bilo ravno prav poti, da sem še enkrat podoživel potep, vožnja do doma pa ravno prav dolga, da sem premislil o nekaj prihodnjih poteh, tako peš, kot na kolesu.

Krasna velikonočna nedelja je bila, čudovit spomin za čase, ko se bo več spominjalo, kot hodilo...

-> fotografije Amarianute

-> posnetek prehojene poti

Marina Julia-Soča-La Forgia-Marina Julia (kolesarjenje)

Mali traven, nedelja 10.4.2022

Novozapadli sneg in dokajšnja ohladitev sta mi prekrižala načrte. No, prekrižala ravno ne, le "vrstni red" načrtovanih potepanj sem malce obrnil in premešal.

Sonce v tem času že prijetno greje, v Marini Juliji je prijetno toplo, čeravno termometer kaže samo devet stopinj. Pripravim se za kolesarski potep, potem pa stopim do morja.

Preplavi me val čudovitih spominov, nekaj njih je živih, kot bi se zgodilo pred dnevi in ne pred mnogimi leti. Z Majo sva sem rada prišla na nočna kopanja, pogosto kar med tednom. Na železniški postaji v Gorici sem presedel v njen avto in dobre pol ure kasneje sva že čofotala v morju. 

Današnji potep je bil raziskovalne narave, nekaj malega med Oglejem in Trstom mi je bilo do danes s kolesarskega vidika še neznano. Pred koronskimi časi sem se tam pogosto potepal, tudi po sprehajalno/kolesarskih stezah. Nekaj teh sem poznal, za nekaj njih vedel, od kod vodijo kam, nekaj pa so jih takrat še gradili ali pa jih že zgrajenih še nisem obiskal. Peš seveda, na kolo sem sedel šele med epidemijo...

Od Marine Julie sem se po kolesarsko sprehajalni stezi zapeljal do parka "Deželni naravni rezervat izliva Soče" (klik za ogled spletne strani), nadaljeval do mostu preko reke in za njim zavil na kolovoz, po katerem sem nadaljeval v smeri rta Punta Sdobba. Vedel sem, da tod ne bom moral prav do tam, saj je vmes kanal, prek katerega ni nobenega mostička, zato sem se odločil, da bom kolesaril ob tem kanalu vse do makadamske ceste, po kateri bom nadaljeval do izliva. Čim sem pripeljal na travnike oziroma travnat kolovoz, je bilo veselja konec. Razmočen teren, pravo močvirje, je zelo otežilo poganjanje pedal, kmalu sem moral sestopiti in potiskati bicikel. Ob poti sem poiskal lesen količek in z njim čistil blato, ki se je sproti nabiralo na kolesa, verigo, verižnik, pedala... Nadležno, da bolj ne bi moglo biti, meni pa se je kar smejalo, saj sem bil sam daleč naokoli, narava čudovita, dan pa prelestno sončen. "Naj dogaja", sem se potolažil, ko sem izmenjaje kolesaril in potiskal bicikel že drugi, če ne tretji kilometer kolovoza. In se je dogajalo vse do makadama, kjer sem si vzel čas, da sem kolikor toliko očistil kolo, da sem sploh lahko odkolesaril naprej. Kmalu sem pripeljal na kolesarsko stezo in ker mi je bila sedaj povezava med Oglejem, Gradežem in Tržičem povsem domača, sem se obisku Punte Sdobbe odpovedal in se odpeljal proti izhodišču. No, Punti Sdobbi se nisem odpovedal, le obisk sem prestavil na prihodnjič. Tam je namreč tudi lična gostilnica, ki je nekako na sredi mojega nekaj daljšega načrtovanega potepa, kolesarskega seveda, prijetno bo posedeti in kaj slastenega prigrizniti med naporno turo.

V Marini Julii sem še malce posedel ob morju in se spominjal, vrsta krajev na italijanski obali med Gradežem in Sesljanom je bila nama z Majo precej pri srcu, nič čudnega, da sva jih pogosto obiskovala...

-> posnetek prevožene poti