Pal Grande

Listopad, nedelja 6.11.2022

Po praznikih se je sreda vlekla podobno kot ponedeljek, še dobro, da je bil pojutrišnjem zadnji delovni dan v tem tednu. Vremenski obeti niso bili spodbudni, vsaj tam, kamor me je vleklo, tudi snežna meja naj bi bila precej nizko. "Nič, v soboto zvečer boš vedel več, tako glede snega, kot glede napovedi za nedeljo," sem se menil sam s seboj. Tako sem v soboto malce lenaril, malce pospravljal, malce bral in malce načrtoval. Zvečer sem vedel, kako je bilo z vremenom, tudi kako naj bi bilo, takisto glede snega, tura je bila hitro izbrana, saj sem nanjo v zadnjih nekaj letih pomislil kar nekajkrat.

Sorazmerno kratek potep ni narekoval zgodnjega odhoda zdoma, zato sem vstal skoraj z dnem, proviant pa kupil spotoma v Trbižu, ker sem tja prispel točno ob času, ko so odprli trgovino. Ležerno je moderno, zato sem se skoraj do Tolmeča zapeljal po autostradi, od tam do izhodišča pri Laghetti di Timau ni bilo več daleč.

V jasnem in precej manj toplem jutru, kot so bila jutra do pred kratkim, sem začel s potepom, ki se je na koncu izkazal nadpričakovano prijeten. Pri jezercu sem poiskal kolovoz do glavne ceste, jo prečil, in onstran stopil na markirano pot "Sentiero museo storico". Zamišljen sem jo drobil v breg, kar ugotovim, da sem nekam zasopel. Poznalo se mi je, da sem bil zadnje čase precej na biciklu, skoraj nič peš, hočeš nočeš sem moral malce zmanjšati tempo, da je šlo potem z užitkom in tekoče do konca.

Kmalu po začetku sem se zalotil, vsake toliko se mi to zgodi, redko sicer, da sem pomislil, čemu sem spet razmišljal samo o turah v Karnijskih in Zahodnih Julijskih Alpah, na domače gore pa niti pomislil nisem, a tudi tokrat nisem našel zadovoljivega odgovora. Naj bo tako ali drugače, običajno grem tja, kamor me vleče, takisto imam običajno nekaj prihodnjih tur že nekaj časa v mislih, vmes pa se zgodi kakšen "blackout" in takrat "ubodem" nekaj čisto tretjega

Po mulatjeri, ponekod na debelo pokriti z odpadlim listjem, sem kar hitro zmogel do stavola Roner, tod sem skozi skoraj gole krošnje dreves že imel nekaj razgledov. Nadaljeval sem proti caseri Palgrande di sotto in razmišljal, ali naj grem prvo do nje ali naj prej zavijem proti sedelcu Passo Cavallo. Vedel sem, da od sedelca vodi na Pal Grande še ena pot, "zadaj", deloma po avstrijski strani, če bi jo udel, bi lahko lepo zaokrožil potep. Že kar visoko sem prišel do razpotja, naravnost je pot vodila na Passo Cavallo, desno pa proti planini Palgrande di sotto. Bi sem ali bi tja, sem cincal, pogledal na zemljevid in videl, da od planine gor pelje še ena pot(ka), ter nadaljeval v tisto smer. Do casere na planini ni bilo daleč, tam sem na kratko počil, se razgledal in razmislil o nadaljevanju.

Nadaljeval sem do sedelca, po bližnjici ni bilo daleč, se tam razgledal in poiskal pot proti vrhu na avstrijski strani. Le ta je bila rahlo zasnežena, sneg, kar ga je bilo, poledenel, pobočja daleč proti vrhu pa v senci. Že tako me je ves čas po malem hladilo, zato mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi nadaljeval v tej smeri, saj so senčna pobočja delovala kar malce temačno, da o mrazu oziroma občutku mraza ne bi govoril. Kaj hitro sem bil spet na soncu in kmalu zatem nazaj pri caseri, od koder sem po mulatjeri nadaljeval naprej navzgor.

Pogled je ves čas uhajal na Monte Tisidor, vrh nad dolinico, po kateri me je vodila pot. Pokuk na zemljevid mi je razodel, da je Tisidor sosed Crete di Timau, na kateri sem že stal, a se nisem in nisem mogel spomniti, kako sem ga videl z nje. Morda mi bo pozimi kaj več jasno, če se končno s turnimi smučmi odpravim na Cimo Avostanis, kar si obetam že dolgo vrsto let. Razmišljujoč o tem in onem in spominjajoč  se tega in onega sem bil kmalu na planini Palgrande di sopra, kjer je prav tako kot na spodnji planini lična casera. Vrh ni bil več daleč, tudi visoko ne, kar po svoje sem jo ubral navkreber in hitro zmogel še tisto nekaj malega do križa vrh gore oziroma hriba. Zadovoljen sem sedel k počitku, vreme mi je šlo še kar na roko, in med mletjem zajetnega panina ugotovaljal, kam vse sem se že povzpel v okolici, kam se še nameravam in kateri so vmesni vršaci, katerim sploh še ne vem imena. Tisidor je zagotovo eden tistih, prijetno presenečenje, pa sem bil v teh koncih že kdo bi pomnil kolikokrat.

Med malico je do mene prišel pes, ki me ob prihodu na vrh ni nič kaj prijazno sprejel. Lajal je in renčal, lastnik pa me je prepričeval, da sploh ni hud in nevaren. Dejansko je bil prijazna pasja duša, malce plašna, zato tak sprejem. Ko sem ga prijazno ogovoril, se je počasi približal, potem sva se malce gledala in kmalu se je pustil pobožati, Ko sem ga pocrkljal še s koščkom sira pa je bil tako moj, da kar ni hotel z lastnikoma v dolino. Kar solzne oči sem dobil, ko sem pomislil na nebroj potepov, ki sva jih opravila s princesko, na vse najine dogodivščine, ne samo v gorah, tudi ob morju in vsepovsod vmes. Krasni spomini!

Sestop do spodnje planine je potekal po taisti poti, tam pa sem zavil na "Sentiero portatrici carniche" in po njej nadaljeval v dolino. Zgoraj je pot vodila ob potoku, kjer je bila vrsta tolmunov in slapičev, poleti bi se bilo užitek namočiti v njih. Na razpotju, že precej blizu izhodišča, sem zapustil pot, ki je vodila naprej v Timau, in nadaljeval do stavola Roner, kjer sem stopil na že znano pot in se po njej vrnil do avta. Dolina je bila že v senci, čeravno je bila ura šele tri popoldan, tudi precej hladno je bilo, hočeš nočeš se bo potrebno sprijazniti, da zima trka na duri.

Potep me je prijetno presenetil, doživetje je bilo nad pričakovanji. Do doma je bila kar dolga pot, dovolj, da sem razmislil o zimi in o tem, kod vse si želim smučarskih radosti...

-> fotografije Pal Grande

-> posnetek prehojene poti

Bassano del Grappa

Vinotok, ponedeljek 31.10.2022

Če sem se minulih dveh dnevov veselil zaradi kolesarskih potepov, sem se današnjega zaradi potepanja po starem mestecu, ogleda razstave v muzeju, obiska kar nekaj kulturnih in arheoloških znamenitosti, ne nazadnje tudi kosila z morskimi dobrotami v priznani restavraciji.

Še pred tem sem se odločil obiskati outlet trgovino Porto di Mare, kjer imajo izdelke prestižnih modnih znamk po precej znižanih cenah. Cene so na prvi pogled res zasoljene, a na večino artiklov nudijo izdatne popuste. Za tri artikle sem tako plačal samo dva stotaka, redne cene so bile za dobre tri višje. Zadovoljen tako z oblačili, kot s popustom, sem se odpeljal v Bassano del Grappa, kjer sem parkiral na velikem brezplačnem parkirišču, streljaj oddaljenem od središča starega mesteca. 

Sprehodil sem se do mestnega muzeja, namenoma po stranskih ulicah in uličicah, da sem se izognil turistični gneči, ki je bila kar precejšnja. V muzeju gneče k sreči ni bilo, tako da sem lahko takoj pričel z ogledom dveh razstav. Če bi nas bilo več, bi moral čakati, zato priporočajo predhodni nakup vstopnic preko spleta, kjer izbereš dan in uro ogleda. Sam nisem vedel, koliko se bom zamudil s shopingom, tudi kako bo s parkiranjem, zato sem vzel v zakup morebitno čakanje. V muzeju sem si prvo ogledal stalno razstavo, kjer je predstavljeno mestece skozi čas, njegove znane osebe, dogodki, ki so tako ali drugače vplivali na razvoj mesteca in življenja v njem, ter še marsikaj zanimivega.  Zatem sem se posvetil razstavi "Io Canova. Genio Europeo",  ki obeležuje dvestoletnico smrti kiparja Antonia Canove. Takole piše, med drugim, v predstavitvi razstave:

"Človek, umetnik, zbiratelj, diplomat, so številni vidiki, ki jih prvič poudarja ta razstava, s katero se mestni muzej Bassano del Grappa, skrbnik enega največjih in najpomembnejših arhivov Canovinih del in dokumentov na svetu, pokloni največjemu kiparju časa neoklasicizma ob dvestoletnici njegove smrti. Približno 140 del , vključno s kipi, slikami, risbami in dragocenimi knjigami, od katerih so nekatera prvič predstavljena javnosti, vodijo obiskovalca na čudovito potovanje po stopinjah Canove, od ustvarjalnega vesolja njegovega ateljeja do velikih prestolnic stare celine, odkrivajo ​​epizode in srečanja z liki, ki so določali tok njegovega življenja in evropske zgodovine."

Dejansko je bilo kaj videti, užival sem kot že dolgo ne. Pri marsikaterem kipu sem se zadržal, saj jih je bilo zanimivo opazovati iz različnih kotov, perspektiv, tudi svetloba je dodala svoje (sence). Tudi njegovi osebni predmeti so zanimivi, pisma, dnevniki, skice... nenazadnje zapiski, kako se je učil angleškega jezika. Res fino.

Kar verjeti nisem mogel, ko sem prišel iz muzeja, da sem za ogled porabil dobre štiri ure. Sprehodil sem se do trga Piazza Libertà, tam pokukal to in ono, potem pa nadaljeval do znamenitega pokritega lesenega mostu Ponte Vecchio oziroma Degli Alpini, kot se mu tudi reče. Onstran sem zavil za vogal in poiskal kip Bacin d'Amor, se sprehodil po nekaj ulicah, nato pa sklenil, da se odpravim na kosilo. Vrnil sem se do mosta in onstran mimo muzeja Museo della Grappa Poli nadaljeval do restavracije Bella Capri. Imel sem srečo in dobil eno zadnjih prostih miz na vrtu. Špageti z morskimi sadeži ob spremljavi odličnega belega vina so teknili, da je bilo veselje. Še macchiato in že sem bil spet turist, ogledujoč si znamenitosti mesteca. Čisto za konec sem si prihranil sprehod po drevoredu Viale dei Martiri, na poti do tja pa sem naredil majhen ovinek in si ogledal krasno srednjeveško zgradbo Porta Dieda. Sam drevored je kraj žalostnega spomina, saj so med drugo svetovno vojno tod nacisti obesili enaintrideset partizanov. Danes je na vsakem drevesu spominska plošča z imenom obešenega, ponekod tudi fotografija, eno drevo pa je brez oznake, ker gre za neznanega vojaka. Žalostno, pretresljivo, podobno našem Frankolovem. 

Popoldan se je prevešal v večer, ko sem se vrnil domov. Elena me je povabila na kostanjev piknik, ki bo hkrati "praznovanje" noči čarovnic. Vabilu sem se z veseljem odzval. Kostanj in čarovnice smo "praznovali" skoraj do polnoči, ob kostanju je odlično sedlo rdeče kuhano vino, poslovili pa smo se s šilcem limoncella.