ponedeljek, 8. december 2025

Monte Dauda (2025)

Gruden, sobota 6.12.2025

Davno tega, kmalu bo minilo enajst let, sva se s princesko prvič odpravila na Daudo. Snežna razmera nad planino enakega imena je bila tako neugodna, da nisva zmogla do vrha, dan sam pa je vseeno ostal v krasnem spominu. Dve leti in nekaj dni zatem smo se po taisti poti odpravili s Kopiščarjem in prijateljico, kopna pot je omogočala lagoden vzpon, topel dan daljše posedanje na vrhu, sestop pa smo opravili naokoli, po drugi poti do planine, in tako zgoraj naredili še krasen anello. Med obema potepoma pa sva s princesko pristopila na Daudo iz druge strani, takrat sva se pripeljala skoraj do zgornje planine Arvenis in iz tiste strani Daudi dodala še Arvenis in Tamai. Pravzaprav obratno, Arvenisu in Tamaiu sva dodala Daudo, od tam se redkokdo odpravi nanjo.

Potepa sem lotil lagodno, kot že dolgo ne. V Fielis sem se pripeljal sredi dopoldneva in kot običajno parkiral na trgu sredi vasice. Počasi sem se preobul, vmes ogovoril mačkona, ki je prišel mimo, potem pa počasi stopil na pot. Nekakšen slow motion, recimo, kot da se mi ne bi ljubilo kaj prida, dasiravno sem si te ture želel že lep čas in sem komaj čakal, da se odpravim nanjo. Par požirkov ledeno mrzle vode iz vodnjaka poleg spomenika padlim, po ozki uličici navkreber do zadnjih hiš, še malo in že me je vzela samota. Še začel nisem dobro, pa sem že vedel, da se mi bode imenitno dogajalo. Do planine Dauda kar po cesti, asfalt, beton, makadam, vsega po malem, mestoma sila strmo. Pod planino tudi nekaj ledu na cesti, nazaj grede ga ni bilo več, in sneg, ko sem prišel iz gozda, je bilo, kot bi bil stopil v zimo.






Na planini sem prehitel par, ki je bil takisto na poti gor ven, še prej pa naredil par posnetkov in si vzel par trenutkov za spomine. Z leti ti trenutki postajajo vse daljši, saj je spominov vse več in več, v nekaterih od njih se včasih kar izgubim ...


Od planine naprej sem nadaljeval po beli cesti, tokrat beli radi snega, v kopnem makadam. Kolesnice verjetno terenskega vozila so bile utrjene, posute s prstom ali dvema pršiča, ki je zapadel minulo noč, hoja je bila en sam užitek. Zalotil sem se, da po nepotrebnem hitim, šel potem krajši čas počasneje, pa spet hitreje, nekajkrat tako, preden sem zmogel do sedelca Forcella Meleit. Tam srečam par, tako sta bila zaposlena s študiranjem papirnatega zemljevida, da sta komaj zmogla odzdravit. Tod sem udel pešpot, snega kar precej, tudi udobna gaz, tako da so derezice in gamaše ostale v nahrbtniku. Nekaj višje, blizu ruševin, sem se spomnil poskusa vzpona s princesko davno tega, tod nekje sva dokončno obupala radi res neugodne snežne razmere. 






Nekaj časa se vzpenjam daleč v desno, zložen vzpon po utrjeni gazi je eno samo veselje, potem pridem na greben, sleme, tam zavijem levo proti vrhu. Višje sem, manj je snega, druga lega pač, zadovoljno opazujem skoraj kopna pobočja, kjer nameravam sestopiti. Pod vrhom srečam dva, ki sestopata, še malo in že sem pri velikem možicu. 





Sam, nikjer nikogar, le nekaj beloglavih jastrebov, grifonov, ki jadrajo v daljavi. Nirvana, zen, kakorkoli že, eno prav posebej imenitno razpoloženje ino počutje. Sedem k počitku in se izgubim v minulih časih, tu pa tam se vmes utrne tudi kaj, kar si želim v prihodnje. 
Sonček sramežlivo kuka skozenj oblačno kopreno, kulisa gora ino neba je videti nekako mistično. Opazujem okoliške gore, kalejdoskop spominov se vrti in vrti ...







Potem vidim, da para, ki sem ju prehitel med vzponom, prihajata na vrh, zato se odločim za sestop. Lep čas sem sameval na vrhu, do klepeta mi ni, zato počasim stopim dol ven. Nekaj pod vrhom se srečamo in pozdravimo, skoraj v en glas pohvalimo čudovit dan, še mandi in že sem spet sam. Do razpotja, kjer sem nekaj prej prišel gor, ni daleč, tam nadaljujem po travnatem slemenu, uživajoč razglede na okoliške gore in grifone, ki jadrajo nad njimi.




Kmalu pridem do razpotja, slabše vidna stezica zavije ostro levo navzdol, če ne bi tod že hodil, bi jo kaj lahko spregledal. Sestop do gozda je zahteval previden korak, suhe trave in blatna stezica, tu pa tam še zasnežena, so bile zelo drseče. Previdno sem jo drobencljal navzdol, večji del ob stezici, kjer sem našel boljšo podlago, še najbolj drsno je bilo na sila strmem razu, kjer gre stezica naravnost navzdol. Skoraj kot na zaletišču skakalnice. Na mestu, kjer je potrebno zaviti levo v bližnji gozd, je stezica spet slabše vidna, je pa po nekaj metrih na skali zelo obledela markacija. Malce previdnosti pri razvedu torej ni odveč. Čim sem stopil v gozd je korak postal bolj poskočen, počutje v bukovem gozdu je bilo malodane pravljično. Do planine ni bilo daleč, nekaj prej sem spet stopil na sneg. Tam krajši počitek, potem še malo po snegu, kmalu pod kalom pa spet vse kopno.









Že tako precej odklopljen oziroma izgubljen v svojem svetu sem tod vklopil še avtopilota in po sistemu leva, desna, leva, desna, ..., sestopil do Fielisa. Zamaknjen v spominih ino željah, kot običajno, vmes pa utrinki aktualnega dogajanja, brez tukaj in sedaj pač ne gre.




Prišedši v vas sem se spet odžejal v vodnjaku, se tudi malce očedil, in se potem podobno ležerno kot ob prihodu počasi preobul. Še sveža majica in par dolgih trenutkov, da podoživim doživeto, in že sem bil za volanom.

Po dolgem času spet eden tistih dni, ki se je še posebej globoko zapisal v dušo. Pride tak dan, podoben mnogim poprej, ki je nekaj posebnega, pa sam ne veš čemu.


sobota, 29. november 2025

Višarje (romarska pot, 2025)

Listopad, četrtek 27.11.2025

Prstov na obeh rokah je premalo, da bi preštel vse obiske Višarij. Prvi segajo v čas, ko je gondola bila v bližini Ovčje vasi. S smučanjem si zaključil v Žabnicah in se od tam do izhodišča odpeljal z avtobusom. Kje je že to ...

Jutro je bilo presneto mrzlo, ko sem izstopil iz avta. Urno sem se preobul in vzel pot pod noge, do konca asfalta sem se že malce ogrel. Do prvega snega nisem imel daleč, po kakih dvajsetih minutah hoda sem že stopil na strnjeno snežno odejo. Počasi sem se preselil v zimsko pravljico, ki se mi je dogajala, in v kateri je bilo obilo časa ino prostora za spomine, želje in še marsikaj.



Višje sem bil, več je bilo snega. Kolovoz je bil shojen po dolgem in počez, potem pa udobna gaz vse do vrha, nobene potrebe po derezicah in gamašah. Izgubljen v spominih sem se skoraj ustrašil sedežev sedežnice, ki sem jih nenadoma zagledal nad seboj, in se jih hkrati razveselil, saj sem vedel, da do vrha ni daleč. Tod nekje sem zaslišal hrup snežnega topa, žirafe, ki je bruhala umetni sneg, malce višje pa se je po smučarski progi pripeljal še ratrak. Ni kaj, še malo, in že se bo dalo stopiti na smuči. Onstran smučišča sem moral še zadnjič v breg, kar strmo, in že sem zagledal križ na vrhu. 










Presneto mraz je bilo zgoraj, tudi nekaj vetra, hitro sem se topleje odel. Potem snamem rokavice in naredim nekaj posnetkov, ne gre, da ne bi nekaj spominov odnesel s seboj. Tistih nekaj minut za posnetke je bilo dovolj, da se mi je dodobra zanohtalo. Ti šment. Hitro sem sestopil do cerkve, pričakovano zaklenjena, in potem po uličici med hišami nadaljeval do zadnjih hiš in sončne terase. Vse zaprto, vasica duhov, bi lahko dejal. Pričakovano, zato sem imel nekaj provianta s seboj, katerega sem se lotil pred Mešnikom. Tod sem se večkrat ustavil, Adi me je celo nekajkrat počastil z žganjem ali čajem, po tistem, ko sem bil tam s pokojnim Igorjem in smo se spoznali. Na prisojni terasi sem se uspel malce pogreti, prsti so se odtajali, še par posnetkov od tod in že sem sestopal.









Dol grede sem se razgledoval v obratno smer kot gor grede in bil tako deležen tudi prelestnih pogledov na Mangrt, Jalovec, Ojstrnik in še in še gora. Vse do gozda, tam sem spet stopil v hladilnik, do avta me je podobno kot gor grede po malem zeblo. V dolini pa še prijetnejše kot pred Mešnikom, sonček me je precej bolj pogrel, tako da sem se še malce posončil, preden sem se odpeljal domov.





Krasen dan, prava zimsko snežna pravljica. Če se po jutru dan pozna, zna biti zima res zimska ...