Saj kdaj že plamen sveče
pokaže kod in kam
gre prava pot do sreče,
ko človek tava sam.
Prižgimo luč, ljudje !
( Frane Milčinski - Ježek )
( Frane Milčinski - Ježek )
Prazniki so vse bližje in ker zna biti, da bova, bomo s princesko več zdoma kot doma, sva za začetek preživela čaroben konec tedna v nič manj čarobni Zadnjici.
Sobotno jutro v Ovčji vasi je bilo mrzlo in oblačno, ko smo z Vinkom vzeli pot pod noge. Po spodaj kolovozu in višje cesti smo se lagodno sprehodili do sedla Za vrhom ( forcella Nebria ), od tam pa po stari vojaški cesti in višje pešpoti na vrh Podgorskega vrha ( Monte Nebria ).
Odžejali in malce počili smo na stranskem vrhu, nekaj korakov naprej, od koder se je oblačnemu vremenu navkljub videlo daleč naokoli. Bolj grič kot hrib nedaleč visokih gora, pa tako imeniten razglednik ! Ko smo se vrnili na vojaško cesto smo nadaljevali naprej nazaj, to je naprej do konca ceste in tam nazaj v dolino, vmes pa skočili še na tretji vrh, kjer prav tako stoji velik kovinski križ. Če bi bilo topleje,bi zagotovo posedeli na klopci tam blizu, ker pa je bilo hladno, smo raje nadaljevali s potepom.
Pot v dolino nas je vodila po gozdu, kjer je bilo listja pogosto prek gležnjev in kjer je bila pot manj pogosto kar strma. Že povsem spodaj smo stopili na že znano pot in kmalu zatem odpotovali domov.
Lep potep smo opravili, čeprav do vrha ni bilo ne daleč, ne visoko. Ko sem na vrhu premišljeval o tem in onem me je prešinilo, da sem morebiti zadnjič letos v gorah, saj je želja po drugačnih potovanjih in potepih toliko, da bo časa do konca leta zagotovo premalo za vse.
V nedeljo je bila Zadnjica samotna in tiha, zna biti skoraj taka, kot jo je poznal Kugy. Med potepom po dolini me je je nekajkrat spreletelo, da bi znala sam Tožbar ali Komac stopiti izza ovinka.
Lučko sem prižgal in plamen sveče že kaže pravo pot do sreče . . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar