V Ratečah je bila še tema, ko sem se peljal mimo. Polna luna me je pozdravljala v daljavi, z mesečino obsijane gore so delovale pravljično.
Na Žlebeh gneče ni bilo, snega pa tudi ne kaj dosti. Na prvi pogled človek ne bi verjel, da se za drugim ovinkom prične strnjena snežna odeja in da bo nazaj grede potrebno nositi smuči le nekaj minut. Začel sem počasi, peš, s smučmi na nahrbtniku, za drugim ovinkom pa so smuči romale na sneg in jaz nanje. Naslednja dva ovinka sem se lovil, da sem našel pravi tempo, potem pa je šlo do sedla kar samo od sebe. Nekako zasanjano sem nabiral metre v višino, se vsake toliko zdramil in se razgledal, naredil tudi kak posnetek in kot bi mignil prišel do koče Gilberti. Ta "kot bi mignil" je sicer trajal malenkost manj kot poldrugo uro.
Pri koči sem se razgledal, saj sem imel na voljo dve smeri vzpona; takoj za kočo prečno v levo in po grabnu desno gor, ali pa desno pod Belo peč in od tam levo gor. Ker sem videl, da se nekdo muči po trdem pobočju nad kočo, ki je bilo v senci, sem se odločil za sončna pobočja na desni. Do vpadnice sedla Bela peč je šlo zlahka, potem pa se je pobočje postavilo strmo pokonci, na levem robu je bilo tudi izpostavljeno, in vzpon po mehkem snegu, kjer je smučina pogosto popustila pod težo, je bil kar naporen. Še posebej so mi najedala živce obračanja na mestu, saj sem imel pogosto občutek, da se bom prekucnil in odkotalil po pobočju navzdol. K sreči sem strmino zmogel brez nerodnosti in ko sem prišel prek roba, sem imel do sedla samo še položno pobočje. Če je bilo do tod toplo, kaj toplo, vroče, je zgoraj pričelo pihati in v trenutku sem iz skoraj poletja prestopil nazaj, v skoraj zimo. Pospešil sem, da se ne bi ohladil, in kmalu na sedlu pogledal na drugo stran. Meter, morda dva pod robom sem našel dovolj zavetja in tam sem si na smučeh pripravil počivališče.
Med počitkom sem se okrepčal, saj imam kaj dobrega za pod zob vedno s seboj, potem pa sem si vzel čas za spomine in razglede. Ker je bilo vreme v zadnjih dneh skoraj poletno, sem se temu primerno tudi oblekel. In ker je na sedlu pihljalo, kratki rokavi in softshell kmalu niso bili več dovolj, zato sem se počasi pripravil na smuk.
Temeljito sem povoskal drsno površino smuči, saj sem si želel prijetnega vijuganja, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno odvijugal prvih nekaj zavojev. Ko sem videl, da je snežna podlaga imenitna, sem pospešil in se vse do prelomnice, pod katero je bil strm del, nisem ustavil. Potem sem strmino presmučal počasneje, tudi previdneje in ko sem zmogel še prečko pod Belo pečjo, me je do doline čakala samo še smuka po smučišču, ki je bila zaradi hitrih smuči več kot imenitna. Spodaj sem dvakrat snel smuči in jih prenesel prek kopnih odsekov in ko je snega dokončno zmanjkalo, v manj kot petih minutah zmogel do avta.
Pot, za katero sem navzgor potreboval tri ure, sem navzdol grede zmogel v dobre pol. Utrujen, ožgan od sonca in nadvse zadovoljen nad imenitno smuko.
=> fotografije Na Žlebeh-sedlo Uršič (Vršič, Sella Ursic)-turni smuk
Pri koči sem se razgledal, saj sem imel na voljo dve smeri vzpona; takoj za kočo prečno v levo in po grabnu desno gor, ali pa desno pod Belo peč in od tam levo gor. Ker sem videl, da se nekdo muči po trdem pobočju nad kočo, ki je bilo v senci, sem se odločil za sončna pobočja na desni. Do vpadnice sedla Bela peč je šlo zlahka, potem pa se je pobočje postavilo strmo pokonci, na levem robu je bilo tudi izpostavljeno, in vzpon po mehkem snegu, kjer je smučina pogosto popustila pod težo, je bil kar naporen. Še posebej so mi najedala živce obračanja na mestu, saj sem imel pogosto občutek, da se bom prekucnil in odkotalil po pobočju navzdol. K sreči sem strmino zmogel brez nerodnosti in ko sem prišel prek roba, sem imel do sedla samo še položno pobočje. Če je bilo do tod toplo, kaj toplo, vroče, je zgoraj pričelo pihati in v trenutku sem iz skoraj poletja prestopil nazaj, v skoraj zimo. Pospešil sem, da se ne bi ohladil, in kmalu na sedlu pogledal na drugo stran. Meter, morda dva pod robom sem našel dovolj zavetja in tam sem si na smučeh pripravil počivališče.
Med počitkom sem se okrepčal, saj imam kaj dobrega za pod zob vedno s seboj, potem pa sem si vzel čas za spomine in razglede. Ker je bilo vreme v zadnjih dneh skoraj poletno, sem se temu primerno tudi oblekel. In ker je na sedlu pihljalo, kratki rokavi in softshell kmalu niso bili več dovolj, zato sem se počasi pripravil na smuk.
Temeljito sem povoskal drsno površino smuči, saj sem si želel prijetnega vijuganja, si oprtal nahrbtnik na rame in previdno odvijugal prvih nekaj zavojev. Ko sem videl, da je snežna podlaga imenitna, sem pospešil in se vse do prelomnice, pod katero je bil strm del, nisem ustavil. Potem sem strmino presmučal počasneje, tudi previdneje in ko sem zmogel še prečko pod Belo pečjo, me je do doline čakala samo še smuka po smučišču, ki je bila zaradi hitrih smuči več kot imenitna. Spodaj sem dvakrat snel smuči in jih prenesel prek kopnih odsekov in ko je snega dokončno zmanjkalo, v manj kot petih minutah zmogel do avta.
Pot, za katero sem navzgor potreboval tri ure, sem navzdol grede zmogel v dobre pol. Utrujen, ožgan od sonca in nadvse zadovoljen nad imenitno smuko.
=> fotografije Na Žlebeh-sedlo Uršič (Vršič, Sella Ursic)-turni smuk
Ni komentarjev:
Objavite komentar