V soboto sva s princesko odpotovala na počitnice. Skozi Avstrijo v Nemčijo in od tam nazaj v Avstrijo, najhitrejša pot do zaselka Kraichen pri vasici Bach v dolini Lechtal je pač taka. Ob prihodu sva bila deležna prijaznega sprejema in prijetnega presenečenja, saj so nama dodelili večji apartma, kot sva imela plačanega, in še balkon za povrh. Zvečer se je zjasnilo in posedanje na balkonu ob vrčku pijače je minilo v razgledovanju po okoliških gorah in premišljevanju o prihodnjih dneh.
Dolina Lechtal je imenitno izhodišče za pohodniška, kolesarska in gorniška udejstvovanja, saj se na severni strani dvigajo vršaci v skupini Allgäuer Alp in na južni v Lechtaler Alpah. Tako kot lani in predlani sva deležna počitniške kartice ugodnosti, s katero imava brezplačno uporabo gondol in sedežnic, avtobusnih povezav, ogleda kulturno umetniških dogodkov, naravnih in zgodovinskih znamenitosti ter še marsičesa. Princeski se leta že malce poznajo, zato sva letos še bolj kot lani potepuške načrte zastavila tako, da bova marsikatero visokogorsko turo opravila s pomočjo gondole in/ali sedežnice, dneve počitka pa aktivno preživljala med sprehodi v kakšni od stranskih dolin, ob jezeru ali reki. Deževni dnevi, brez katerih ne gre ne doma, ne med počitnicami, pa bodo namenjeni početju "dolce far niente", kar v prevodu pomeni zame branje in za princesko spanje.
Sila težko sem vstal zjutraj. Kaj mi je tega treba, na počitnicah sem, sem godrnjal, ko je zazvonila budilka. Princeska je zvita v klobčič dremuckala naprej, jaz pa sem se lotil kuhanja kave in pripravljanja malice za potep. Kot prvo turo sem že doma izbral "hišno goro", če smem tako reči Jöchelspitzu, ki se dviga nad počitniškim domom. Do izhodišča sva se zapeljala, čeravno je bilo do tja samo kaka dva kilometra. Nič kaj dosti nama ni bilo do hoje po asfaltu strmo v breg, avtobus pa ob tej uri še ni vozil. Še pozimi je tod obratovala sedežnica, s katero sem nameraval opraviti dobrega pol vzpona, ker pa so jo konec pomladi podrli zaradi gradnje gondole, je to pomenilo dodatnih šeststo metrov navzgor in prav toliko navzdol. Prihodnjič izbereva nekaj takega, kjer se bova pustila zapeljati visoko pod vrhe, sem si mislil, ko sem se preobuval in pripravljal za potep.
Na strmini do vrh travnika, pozimi smučarske proge, sva se ogrela, tam pozdravila jadralne padalce, ki so se pripravljali na skok s padalom, potem pa po gozdni cesti zložno nadaljevala navkreber. Vesel sem bil, da po strmem svetu ni bila speljana pešpot, saj mi ni bilo do grizenja kolen. Hitro sva bila nad gozdno mejo in razgledi na okoliške gore so bili vse daljnosežnejši. Navišji vršaci so imeli na pobočjih še kar nekaj snežišč, ti so bili skalnati in nekateri izmed njih sila "špičasti", nižji pa so bili vse do vrha poraščeni s travo, ki se je lesketala, obsijana z jutranjim soncem. Do restavracije konec ceste oziroma vrh smučišča naju je prehitelo nekaj kombijev, s katerimi so gor vozili padalce, malce višje nad razpotjem pešpoti pa sva midva prehitela skupino deklet.
Potem je bilo, kot sva vajena, tudi razvajena. Pot navzgor je bila samo najina, bila sva sama in vse do vrha razen svizcev nisva srečala nikogar. Tudi čas zgoraj, kjer se višje ni dalo, je bil dolgo časa samo najin. Izkoristila sva ga za zajtrk, princeska že drugega, razgledovanje, spoznavanje okoliških vrhov s pomočjo zemljevida, nameščenega na telefonu, in razmišljanja o tem in onem. Slednje velja verjetno samo zame. Potem so na vrh prišla tudi dekleta, nasmejana in dobre volje, da je bilo veselje. Kakšnih petnajst, šestnajst pomladi so štela, morda kako leto več. Ko sva se s princesko pričela pripravljati na sestop, so me prosila, da jih fotografiram z njihovimi telefoni in, če dovolim, tudi z mojo princesko. Naredim nekaj posnetkov in ko že mislim da je to to, mi ena od njih prinese še njen telefon in prosi za še en posnetek. Nato se one med seboj nekaj pogovore, vmes je obilo smeha, potem pa se obrnejo s hrbtom proti meni, se sklonijo in ena reče: Fotografiraj naše riti! In sem moral posneti njihove napete ritke, ko one sklonjene gledajo proti goram. Verjamem, da so bile prepričane, da je bilo za rdečico na mojem obrazu krivo sonce in ne kaj drugega. Ko že drugič pomislim, da je to to, me prosijo za še en posnetek. Sedle so na skale in prekrižale noge, vse enako, z roko pa so si podprle brado in zamišljeno zrle v dalj. Tokrat sem zmogel brez rdečice na obrazu. Seveda so fotografije takoj pogledale in še tople poslale naprej po socialnih omrežjih, ter se vmes sproščeno in prijetno hihitale. Potem pa sva se s princesko res poslovila in pred odhodom v dolino še potešila njihovo radovednost od kod prihajava.
Nekaj korakov navzdol in čim sva zavila za rob, sva bila v svojem svetu samote. Do gozdne ceste sva sestopila po panoramski in botanični učni poti, nato pa po njej nazaj do izhodišča. Ko sva se vrnila do avta, je bilo bližnje gostišče že odprto. Kaj bi kuhal doma in potem še pomival, sem si rekel, se hitro preoblekel in že sva s princesko stopila na kosilo. Ko sem se najedel in odžejal, sva se zapeljala domov. Tam je tudi princeska dobila priboljšek, potem pa sem med popoldanskim počitkom do konca premislil kam jutri.
Lepšega pričetka počitnic si ne bi smel želeti. Krasen potep na razgleden vrh, prijetna družba na njem, tudi zabavna, in vreme, kot naročeno za hribovsko potepanje. Pozno zvečer sva se poslovila od dneva in pozdravila noč, potem pa naju je vzela tema.
-> fotografije Jöchelspitze
Uživajta na počitnicah in še kakšen razigran utrinek dneva.
OdgovoriIzbriši