Mali vrh po slovensko oziroma Malurch po nemško je bil cilj najinega današnjega potepa, italijansko ime naj ne bi imelo "h"-ja na koncu. Tako vsaj navaja dr. Viktor Vovk v Slovenska krajevna imena v Karnijskih Alpah.
S princesko sva menila, da zanjo današnji potep ne bo preveč in zame ne premalo, po turi se je izkazalo, da je bilo temu res tako. Zapeljala sva se do opuščene vojašnice Guardia di Finanza, ki stoji ob enem od zadnjih ovinkov pred Mokrinami, tam parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Do idilične planine Winkel Alm sva se primerno ogrela, zato nama je tekom nadaljnjega vzpona korak tekel kot namazan.
Napovedanega lepega vremena ni bilo, ko sva začela, kaj lepega, celo nekaj kapelj je padlo z neba. Vrh vsega je bilo precej hladno, ni čudno, da me je zeblo, saj sem jopico z dolgimi rokavi pozabil doma, vetrovka pa bi bila preveč. Princeska s tem nima težav, tri do štirikrat letno se jo potrima in je rešena vseh težav. No, če je prevroče, ji nadenem hladilni plašček, če je prehladno, pa flis oblekico, eno in drugo je bolj izjema, kot pravilo. Do sedla Prídol - Sella Pridola sva prišla hitro, vsaj zdelo se mi je tako, noge so bile namreč malce težke po Terzi Piccoli dan prej. Tam sva sestopila do napol podrtega objekta, verjetno tudi kasarne, in še malce nižje, ter nadaljevala po Via Normale vrhu naproti.
Tod se je pričela pot, ki sem jo željno pričakoval - gor in dol in sem ter tja po čudovitih policah, s čudovitimi razgledi na zahodne Julijske Alpe in na karnijske vršace nad Val Aupo, tudi drugam seveda, ter dva temačna tunel(čk)a za popestritev. Veselje je bilo opazovati zverinico, kako urno drobi po poti. Krajših spustov med vzponom nisem bil preveč vesel, nazaj grede namreč pomenijo vzpone med sestopom, le ti pa nama s princesko ne sedejo kaj dosti. Prečenje pod Malim vrhom je bilo dolgo, tudi položno, počasi sem se pričel spraševati, kdaj za vraga se bo pot usmerila proti vrhu. Kdor čaka, dočaka, tudi midva sva. Smerokaz naju je končno usmeril strmo levo gor, nekaj časa sva skoraj grizla kolena, potem pa se je pot položila in pred nižjim Malim vrhom (Malvuerich basso) še enkrat zavila levo. Za predvrh sem zmotno mislil, da je vrh, šele ko sva ga obšla in sem pravega videl nekaj višje nekaj naprej, sem uvidel svojo zmoto. Hudega ni bilo, kaj kmalu sva prisopihala do nekakšnega obeležja na vrhu, z zvoncem in vpisno knjigo v njem. Pozvonil sem tako zase kot za princesko, sama ni znala, potem pa še z njo v naročju, v smislu da zvoniva skupaj.
Vreme se med vzponom ni obrnilo na lepše, kot sem pričakoval, k sreči tudi ne na slabše. Želodčka sta bila hvaležna za dobrote, prinešene s seboj, in suhi grli za nekaj tekočine. Potem sva se razgledovala, vsaj sam sem se, počivala, premišljevala...
Še zadnje zvonenje in že sva sestopala. Do stika s potjo 433 sva še bila sama, potem pa sva jih do izhodišča srečala nekaj deset. Ni kaj, spet nama je zgodnje bujenje podarilo nekaj ljube samote. Kar sva imela vzpona med sestopom nama je bilo seveda odveč. Princeska me je ne enkrat pogledala izpod čela, češ, temu ti praviš sestop? Na sedlu Prídol - Sella Pridola je bilo z vzponi med sestopom konec, skozi gozd sva kaj hitro sestopila do planine Winkel Alm, tam je celo posijalo sonce. Princeska je malce brodila po potoku, da bi zaplavala je bil preplitek, tudi voda je bila premrzla, potem pa sva po cesti, na kateri sva se zjutraj ogrela, odkrevsljala nazaj do avta.
Pot domov sva opravila skozi Avstrijo, tudi zato, ker se tam dobe drugačne dobrote kot na laški strani.
O čem je princeska premišljevala zvečer, ko sva legla k počitku, ne vem, sam sem bil z mislimi že malce pri jutrišnjem potepu...
-> fotografije Monte Malvuerich Alto
Ni komentarjev:
Objavite komentar