Pance (kolesarjenje)

 Listopad, sobota 7.11.2020

Konec poletja, ko se je širom Evrope število obolelih z virusom COVID-19 skokovito večalo, sem slutil, kaj se obeta. Spomladanske izkušnje še niso bile pozabljene, zato sem se začel pripravljati na drugi val. Zavedal sem se, da Šmarna Gora, Rašica, Deben vrh in podobno ne morejo nadomestiti pravih hribov in gora, prav tako, da zna biti tam še večja gneča kot spomladi. Edino možnost sproščene rekreacije sem videl v kolesarjenju, saj je občina, ki je vse manj moja, dovolj dolga in široka za krajše in daljše kolesarske potepe, vrh vsega tudi dovolj gričevnata, da pošteno pretegneš noge in pedala v breg in nizdol. S prijateljico sva komaj še zmogla in smela na Špik Hude police, potem pa so počasi spustili zaveso. Regija je postala občina, in kdo bi vedel, koliko časa še bomo v temnem tunelu, preden bomo ugledali drobceno lučko na njegovem koncu ter se prepričali, da ne gre za vlak, ki prihaja...

Danes sem se odpeljal na Pance, tja torej, kamor sem nameraval pretekli konec tedna, a sem potem raje zavil na Javor. Jutranja megla je bila trdovratnejša kot pred tednom dni, bilo je tudi precej hladneje. Vse do Sadinje vasi me je po malem zeblo, čeravno sem bil toplo oblečen, noge niso in niso ujele pravega ritma. Potem se je pričelo svetlikati skozi meglo, končno sem se ogrel in odločneje stopil na pedala. Nekaj naprej od odcepa za Javor je posijalo še sonce in dan je bil popoln. Če sem pred tednom dni ugibal, koliko od štirih kilometrov sem že prevozil proti Javorju, sem danes dokaj točno vedel, koliko je še do Panc. Kolesarski števec je nekaj povsem drugega kot navigacijska aplikacija v telefonu, ta pa je običajno v žepu, če ne celo v nahrbtniku. Vedoč, koliko me loči do cilja "prve etape" (vedno vozim dve etapi, eno tja in drugo od tam domov), sem močneje pritisnil na pedala, zavedajoč se, da bom tako pridobil nekaj dragocene kondicije. Visoko pod vas je cesta vodila po grapi, kamor sonce ni posijalo, tu me je spet zeblo, potem pa sem prisopihal iz gozda in nedaleč naprej zagledal vasico. Travniki, pogled na gore v daljavi, toplo sonce in modro nebo brez oblačka; greh bi si bilo želeti kaj več. Zapeljal sem se na travnik pred vasico, našel razgleden prostorček in si privoščil krepko porcijo martinčkanja. Frutabeli sta bili dovolj, da sem utišal kruleči želodec, topel napitek pa je prijal suhemu grlu. Med posedanjem me je prešinilo, da so premišljevanja, spominjanja in načrtovanja istovetna tistim v gorah. V trenutku sem se zavedel, da sem med poganjanjem pedal prav tako v svojem svetu, kot sem v gorah. Dodobra sem se naužil svežega zraka, toplega sonca in prelestnih razgledov, potem pa sklenil, da se lotim "druge etape". Po taisti poti sem se spustil v dolino, letelo je, da je bilo veselje, potem pa naredil ovinek in se mimo Fužinskega gradu vrnil domov. Več prekolesarim, večje je hrepenenje po gorah, lučke na koncu tunela pa še nikjer...