Vse je kazalo, da bo od torka do sobote sončno, iz dneva v dan topleje, konec tedna celo preko trideset stopinj. Vsaj v torek zjutraj so bile napovedi takšne, popoldan so za prihodnji dan že obetali dež. Torej za včeraj. Spet sem bil turist, ki si ogleduje to in ono, tudi mičkeno nakupuje, shoping mora bit', celo z vlakom sem se peljal in to zagotovo po več kot dvajsetih letih. Vmes sem kuhal, bral, počival in seveda načrtoval, kje se bodem danes in jutri potepal.
Ker se napovedi tekom dneva niso spremenile in je vse kazalo na to, da bo anticiklon končno opravil svoje, sem se odločil, da bo jutri jezero tudi od znotraj, danes pa samo od zunaj. Šestnajst stopinj je malce premalo, sploh z ozirom na to, da dan ne bo ravno topel. Vstal sem kot se na počitnicah spodobi, brez budilke, in vse, kar je sledilo pred potepom, opravil sila počasi, ležerno in z užitkom.
Tako kot predvčerajšnjim sem se tudi danes prvo zapeljal do železniške postaje in od tam nadaljeval do bližnjega športnega letališča. Do tam na glavni cesti veliko prometa, prav moteče je bilo, pri letališču pa sem zapeljal na stransko cesto, na kateri daleč naprej in nazaj ni bilo nikogar razen mene. Vreme še ni bilo bog ve kaj, precej oblačno in hladno, ceste in kolesarske steze še vedno mokre od nočnega dežja. Do jezera Pillersee bi lahko kolesaril po kolesarskih stezah in stranskih cestah, tam klanec ne bi bil kaj prida strm, a sem do vasice St. Jakob in Haus raje izbral bližnjico preko hriba. Kmalu sem zavil levo strmo v breg in v najlažji prestavi komaj komaj zmogel imeti tolikanj hitrosti, da sem se premikal. Res je bilo strmo in res sem komaj zmogel. Želja, da bi se ustavil in naredil nekaj posnetkov strmine me je minila, čim se je cesta postavila pokonci, vedel sem, da bi sila težko, če sploh, spet speljal v klanec, če bi stopil z bicikla. Vrh klanca sem na kratko počil, si nadel vetrovko, saj me je čakal zložen spust, in že sem brzel v dolino.
Z nekaj krajšimi vmesnimi vzponi sem kmalu pripeljal na glavno cesto, po kateri nisem imel daleč do močvirja Moosbach. Tod nekje je posijalo sonce, dan je bil koj prijetnejši. Če sem vse do tod sameval, razen nekaj malega na samem začetku, je bilo od St. Jakoba naprej prometa precej več, v St. Ulrichu am Pillersee bi že lahko govoril o gneči. Prvo prosto klopco z razgledom na jezero sem s pridom izkoristil, privezal sem si dušo in spočil noge, malce sem tudi pokukal na zemljevid na Garminu, da sem videl kaj približno me še čaka (klanci, makadam, ....). Voda je imela samo šestnajst stopinj, nič čudnega, da nihče ni plaval, tudi sončilo se jih ni kaj dosti ob obali. Tako kot na začetku, je tudi na koncu jezera močvirje, samo jezero pa precej veliko, kar nekaj časa sem moral poganjati pedala, da sem prišel od spodnjega do gornjega konca. Ob jezeru in nekaj prej sem vozil po makadamu, tudi nadaljevanje do Waidringa je bilo bolj makadamsko kot asfaltno. Tam so imeli neko vaško prireditev, a je bilo gneče zame preveč, da bi se ustavil in konkretneje pogledal kaj imajo oziroma kaj dogaja.
Tu nekje, kmalu za Waidringom, je bilo konec mojega vzpona oziroma vožnje navzgor, itinerar, ki sem ga začrtal, me je usmeril nazaj proti domu. Blizu Erpfendorfa sem prikolesaril na že znano pot, do doma ni bilo daleč. Na počivališču ob kolesarski stezi sem izbral počivališče s krasnim pogledom na Kitzbüheler Horn, hrib, ki ga gledam izpred počitniškega apartmaja in na katerega pelje tako strma cesta, da se je te dni še nisem upal lotiti. Čeravno sem dal skozi že precej res strmih klancev, tudi takih, po katerih je peljal Giro d'Italia in sodijo med legendarne, je ta toliko strmejši, da nisem zbral poguma, da bi ga šel poskusit. Morda ob letu osorej, kdo ve, kaj čas prinese.
Doma sem malce počil, potem pa z vlakom skočil na pizzo v bližnji Kitzbühel. Odlična pizza in kozarec rdečega vina sta sedla, da je bilo veselje, še enkrat več je bilo priporočilo TripAdvisorja, ki je pizzerijo Centro uvrstil med najboljše v mestu, več kot upravičeno. Nazaj grede, že doma, sem še malce bluzil po Sankt Johannu, poslal par razglednic s pozdravi, zvečer pa v nahrbtnik, ki sem ga pripravljal za prihodnji dan, končno dal tudi kopalke in brisačo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar