Kimavec, sobota 20.9.2025
Oni dan se potepam po nedavno odprti tematski poti "Ta stara pot" v Reziji, kar pomislim na Puanina tour. Če pot, po kateri sem tisti dan hodil v Reziji, vodi po starih, ponekod že opuščenih poteh v dolini, Puanina med seboj povezuje malge oziroma pašne planine nad Ukvami. Tako v Reziji kot nad Ukvami sem prehodil že hudiča in pol, tudi presmučal, nekaj malega celo prekolesaril, a se vedno znova najde še kaj, česar se lotim prvič.
V Ukvah sem pri lekarni zavil desno v središče naselja in nekaj naprej parkiral na velikem brezplačnem parkirišču. Od avta do cerkve samo nekaj deset korakov, tam blizu začetek poti, oziroma začetka, odvisno v kateri smeri se lotiš potepa. Sam sem se odločil za obratno smer kot teko urini kazalci, zato sem stopil prek mostu in na koncu vasi udel pešpot. Pri veliki škarpi, kjer sem stopil prek ceste, me je prešinilo, da sem kdo bi vedel katerič v teh koncih, pa se prvič odpravljam na potep, tekom katerega ne bom pristopil na noben vrh. Nekaj višje sem prišel do mesta, od koder sem imel krasen pogled na Ukve in na gore onstran doline, šel potem malo po cesti in kmalu zavil nazaj v gozd.
Vse koče, gostilne, kmetije, hleve, pašnike in še kaj, mimo katerih me je danes vodila pot, sem že obiskal oziroma hodil tam mimo v sklopu drugih potepanj, vedno s pristopom na vrh. Nekaj časa me je pot vodila po gozdu, ponekod je bila kar blatna, še posebej tam, kjer so tekli potočki, je bilo precej močvirnato, potem lep čas po gozdni cesti in me sčasoma pripeljala do kmetije Gacceman (agriturismo oziroma kmečki turizem). Malce razgledovanja, pokuk na smerne table, potem pa naprej po beli cesti, tokrat navzdol.
Kar nekaj časa navzdol, preden sem spet stopil v breg in po doglednem času zmogel do naslednjega kmečkega turizma, do Agriturismo - Jausenstation "da Michael". Tod mimo sem se pripeljal z biciklom, po vzponu na Zahomec (od Zahomške planine gor seveda peš) sem ubral single track do kapelice Svetega Hubertusa in od tam mimo "da Michaela" po asfaltu nadaljeval nazaj v Ukve. Nekaj prej sem se na razglednem mestu, kjer je tudi lesena klopca, odločil malce počiti in si privezati dušo. Proviant je tokrat vseboval mortadelo s pistacijo, hlebček kruha in kozji sir, toliko vsega, da sem do konca pojedel šele nekaj malega pred koncem potepa. Med počitkom sem imel čudovite razgled na vršace onstran doline, kar nekaj potepov je tam, na katere se odpravljam že več deset let in vse bolj se postavlja vprašanje, ali se bodem na katerega od njih nekega dne sploh odpravil.
Asfaltna cesta me je pripeljala do glavne ceste, kjer sem imel srečo s potokom. Bil je bil dovolj plitek, da sem skakajoč po večjih skalah zmogel čezenj, v nasprotnem bi moral narediti ovinek mimo gostišča Camoscio, kar bi bilo kar precej naokoli. Do tod po asfaltu, naprej makadam, vse do koče Gortani. Nekaj naprej, že nižje na cesti, ki vodi v dolino Ravne, sem se odločil, da malce skrajšam potep in pot mimo planine Priu prihranim za prihodnjič. Po dolini Ravne sem namreč hodil lani jeseni, ko sem se od tod odpravil na Lepi Vršič (Cima Bella) in ker imam v tisti smeri še nekaj za bregom, stopim do Malge Priu enkrat prihodnjič.
Tod nekje sem srečal manjšo skupino, edine ta dan, tistih, ki so posedali na terasi koč ali gostišč ne štejem. Kmalu za razpotjem, kjer bi lahko zavil proti planini Priu, sem prišel do podobno razgledne klopce, kot je bila tista, kjer sem si privezal dušo. Zato sem še enkrat sedel k počitku in pohrustal in popil še tisto nekaj malega, kar mi je ostalo od prej. Je sedlo, nič manj kot zgoraj pred tem.
Do Ukev ni bilo daleč, kmalu zatem, ko sem med krošnjami dreves zagledal prve hiše, sem stopil v vas. Tam panoramska tabla tematske poti, ki sem jo prehodil, naprej do avta samo še nekaj korakov.
Zadovoljen s potepom sem še malce ždel na sončku in podoživljal doživeto, potem pa prešerne volje odrajžal domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar