Veliki traven, nedelja 24.5.2026
Na primorski avtocesti sem gneče vajen in jo hočeš nočeš vzamem v zakup, na gorenjski je običajno nimam. Potem pa zadnje dni poslušam opozorila pred prometno izredno obremenjenim koncem tedna, binkoštni prazniki v Avstriji in Nemčiji, v slednji že počitnice, posledično tudi v smeri Karavank precej, če ne preveč prometa. Pomislim na to, pomislim na ono . . .
Že lep čas, recimo vse od začetka lanskega poletja, se pripravljam, da se bodem na daljši kolesarski potep odpravil od doma. Tako kot med epidemijo, ko drugače ni šlo in se ni smelo. Pa se kar nisem in nisem pripravil, kaj šele odpravil. Do danes, ko mi je končno zneslo. Kar hitro sem se si začrtal itinerar, seveda dodal tudi nekaj klancev, kateri so mi precej ljubi in jih med kolesarjenji ob morju in zaledju pogosto pogrešam.
Do Škofje Loke sem šel bolj na izi, recimo temu ogrevanje, in si tam privoščil prvi počitek. Ker s potepom nisem začel prav zgodaj, je bilo že prijetno toplo, zato sem malce posedel in si privoščil kofe in osvežilno pijačo.
Naprej do Gorenje vasi je šlo precej hitreje, prometa je bilo manj, kot sem ga pričakoval, tam sem zavil proti Polhovem Gradcu. Zaradi del na cesti sem moral kratek kos poti po makadamu, kateremu se izogibam kolikor se le da, a zadnje čase vedno znova naletim nanj. Ali sem sam nepozoren in del poti začrtam po njem, ali pa je kje, tako kot danes, delo na cesti in moram po njem. Kmalu potem, ko sem opravil z njim, sem že vozil v klanec. Do Lučin sem moral kar konkretno v breg, serpentine so bile prijetna popestritev ravnim in bolj kot ne položnim cestam. Vrh klanca, kjer sem vedel, da me čaka dolg in hiter spust, sem se topleje odel, potem pa še pokukal na zemljevid, da sem malce osvežil spomin, kaj me čaka v nadaljevanju.
Preden sem se lotil spusta, sem na hitro pomisil, ali bi morebiti zavil proti Horjulu, a sem to idejo pustil za nekoč prihodnjič, če do tega seveda pride. Do Polhovega Gradca je šlo hitro, ponekod tudi zelo hitro, tudi nadaljevanje naprej do Ljubljane ni bilo ravno počasno. Do mesta sem premislil po katerih ulicah in cestah do doma, še najlepša možnost se mi je zdela skozi Tivoli, kar sem tudi storil.
Doma sem zadovoljno ugotavljal, da je bilo prav fletno. In že razmišljal kam prihodnjič, takisto kar od doma . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar