Sankanje - Ljubelj

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen . . .

( Ivan Minatti )

  

Res je.

In trave in reko in drevo ali kamen imam rad. Najraje nekje v gorah.

Če je tako, kot je sedaj, jih imam še raje. V snegu in mrazu.

Praznični petek sva s princesko preživela praznično.

Sobota kaj drugega kot sobota ne more biti.

Danes, v nedeljo, pa . . .  eh, ni da bi pravil.

Takemu povabilu se pač ne moreš odreči. Sankanje.

Pridem pote, peljem in ti posodim sani . . .

Nisem dolgo premišljeval in ni mi bilo potrebno dvakrat reči.

V najmlajših letih se nisem prav veliko sankal.

Kasneje, v manj mladih, pa se sploh nisem. 

Smuka, sprva dolgo alpska in kasneje, tudi že dolgo, turna, je bila pač tisto, kar mi je bilo pozimi najljubše. Od mnogih ljubih mi dejavnosti najljubše.

Včasih je nahrbtnik pripravljen zvečer in včasih tlačim vanj vse potrebno zjutraj. Po navadi precej zgodaj zjutraj.  Danes pa kar nisem vedel kaj in kako. Le kaj za vraga potrebujem za sankanje ?!

No, vzel sem, kar se mi je zdelo za vzeti in koncem sankanja ugotovil, da ni bilo ničesar preveč in ničesar premalo.

Pot pod noge sva vzela pred tunelom in takrat ni bilo še nobene gneče. Iz ust se nama je kadilo in pod nogami prijetno škripalo. Zima z velikim Z.

Čeravno sva jo kar hitro ubirala navkreber, sva vmes veselo kramljala in si okoliške gore ogledovala. Tudi fotografiranje ni izostalo – jaz sem se še posebej potrudil, kajti kdo ve, kdaj če še kdaj, mi bode zopet sankanje usojeno.

Na prelazu sva pokukala k severnim sosedom, pa k nam dol, pa k njim dol, pa naokoli gor, nekaj z očesom in nekaj s fotoaparatom, potem pa sta naju mraz in vetrc pregnala na toplo v kočo. 

Malce sva se odžejala in okrepčala, nato pa so v kočo prisopihali tudi ostali, s katerimi smo bili zmenjeni, da se dobimo.

Rahle koprene, ki so zjutraj prekrivale nebo, so se tekom našega posedanja razkadile in ko smo bili pripravljeni na sankaški spust v dolino, je sonce sijalo v vsem svojem sijaju.

Prvi, položnejši klanec pod kočo, sem se še ogreval. Recimo temu tako. Potem pa se mi je odprlo in vse manj sem zaviral in vse bolj mi je žvižgalo okoli ušes. Počutil sem se prijetnejše, kot se počuti malo dete, ko dobi novo igračko.  Upam le, da se nisem tudi obnašal tako.

Bilo  je imenitno.  Nadvse imenitno.

---> fotografije Sankanje Ljubelj

Gorje mu, ki v nesreči biva sam,

a srečen ni, kdor srečo uživa sam !

( Simon Gregorčič , Sam )