Vrh Strmali (turno)

Moja doba je zima.

Moja barva belina.

Moj sovražnik lavina.

Moja sestra smučina.

( Tone Pavček, Angeli, Zimski angel )

Kar nekaj ga je zapadlo in  prišel je čas, da spet vzamemo pot pod smuči.

Začeli smo Na Žlebeh, nas sedem, in se po cesti, ker drugače ne gre, povzpeli do planine.  Cesta je bila seveda zasnežena in sneg je sem ter tja prijetno zaškripal pod smučmi.

Hodil sem bolj ob strani, sam zase, da sem lahko v miru premleval stvari, ki so se mi zgodile nedavno.  Do planine sem premlel, kar se mi je zdelo potrebno premleti in potem je bil že tako lep dan koj še lepši.

Širne snežene poljane so dopuščale, da si  si lahko tudi po svoje utiral pot, če se nisi želel držati utrjene smučine. Večkrat sem si dejal, gremo mi malo po svoje in sploh ni bilo slabo.

Nekako od višine koče navzgor pa do malce pod sedlom je bilo nenavadno toplo. Skoraj vroče. In nobenega vetra, še sapice ne, ki bi hladila pregreto čelo.

 Nad tabo mogočni Montaž, malo da ne na dosegu roke, okolica pod bolj ali manj debelo snežno odejo, sem ter tja kaka košata smreka ob poti  in nad tabo temno modro nebo in na njem žarko sonce v vsem svojem sijaju. Pravljica.

 Smuka je bila fajn.  

 Fotografije Vrh Strmali