S princesko sva več zunaj, kot doma. Skorajda. Zunaj kot zunaj doma in zunaj kot zunaj domovine.
Najin moto je vse bolj in bolj:
"povsod je lepo, samo da nisi doma, je najlepše"
In je, verjetno bo že prav, tako naneslo, da sva slovo lanskemu in dobrodošlico letošnjemu, kar na rodni grudi storila.
Zunaj tako in zunaj drugače bova tekom leta še veliko in še več.
Dvatisočtrinajstemu sva dobrodošlico izrekla, bolje rečeno storila, v krajinskem parku Sečoveljske soline.
Bila sva sama, če ne upoštevava ptic in konjev. Ptic tostran in onstran Dragonje in konjev samo onstran.
Bilo je oblačno in takrat ni bilo mraza. In bilo je sončno, večino dneva, in takrat je bilo toplo.
Soline so lepe; v tem letnem času še posebej.
Ni gneče in ni vročine. In, žal, tudi ptic je manj, kot v kakem drugem letnem času.
Sprehod, od začetka do konca in potem od konca nazaj na začetek, nama je dobro del. Res dobro.
Celo tako dobro, da sva šla potem še malce med ljudi. In med psičke in pse.
Naredila sva še enega, od marine v Luciji do Portoroža in nazaj. Sprehod. Ob obali, tik ob morju in malce vstran. In se tudi tam imela imenitno. In imela kavico in pasje priboljške.
In tako, kot se je včeraj lansko leto uspešno zaključilo in poslovilo, se je danes letošnje nadvse prijetno in uspešno začelo.
Naj bo tako, uspešno in prijetno, vse do konca in čez.
"In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem."
(Janez Menart)
"In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem."
(Janez Menart)
Ni komentarjev:
Objavite komentar