S princesko najraje zahajava na leve hribe in v odročne kraje. Manj so znani in poznani, ti hribi in kraji, raje jih imava.
Da je cerkvica svetega Hieronima leva in da sta Nanos nad njo in vipavska dolina spodaj odročna, bi bilo krivično trditi. Je pa Hieronim vseeno dovolj neznan, da množično množice nanj ne zahajajo. Tudi nama s princesko ni bilo potrebno več kot petkrat, morda šestkrat, reči zdravo ali dober dan.
Bilo je prijetno toplo in sončno. Vetra, ki je tam doma, ni bilo. In videlo se je daleč, vse do Julijcev.
V dolini, tam kjer zaviješ z glavne ceste, je tabla z opozorilom: Območje medveda !
Ker nisva srečala nobenega, sva kar midva lomastila po visokih suhih travah. In tekala po njih in ležala in se na soncu crkljala.
Bil je lep dan. Prav po najinem okusu imeniten.
Dvatisočdvanajsto zbogom !
Dobrodošlo dvatisočtrinajsto !
Fotografije: Sveti Hieronim
Ni komentarjev:
Objavite komentar