Začnem oziroma začnemo kmalu po tistem, ko zapade. In potem traja, enkrat bolj in drugič malce manj intenzivno, vse do konca maja. Včasih celo do konca junija.
Letos je obilneje zapadel v soboto in mi smo začeli v nedeljo.
Vzpon je bil povsem turni in spust povsem smučarski. Skromna snežna odeja namreč še ni dopuščala, da bi nizali zavoje izven urejenega smučišča v pravem turnosmučarskem duhu.
Gor grede smo hodili po gostem smrekovem gozdu in zaradi mrazu se nam je kadilo iz ust. Sneg je škripal pod smučmi in smreke so bile odete v bela ogrinjala. Če si pogledal navzgor, si nad vrhovi dreves videl sinje modro nebo in sonce v vsem svojem sijaju. Snežni kristali so se lesketali lepše od najlepših dragih kamnov in bila je tišina. Bilo je neverjetno spokojno tiho.
Vse do vrha, do koče in do smučišča. Do gneče in hrupa.
Potem pa spust. In zavoji, množica zavojev. Kratkih, daljših in najdaljših. Počasi, hitreje in spet počasi, hitreje ...
Krasen dan je bil. Sončen, mrzel in snežen. In smučarski.
Ni komentarjev:
Objavite komentar