Vsak teden ima svoj konec. Vsak konec ima ravno tako svoj konec. In od konca je odvisno, kakšen je konec. Včasih si želiš, da ne bi nikdar minil in drugič komaj čakaš, da mine. In se tudi zgodi, da si, ko je konec na koncu, zaželiš, da ga sploh ne bi bilo.
V nedeljo sva s princesko ponovno obiskala zahodno sosedo in šla tokrat še nižje od nižjega. Najnižje. Vse do morske obale.
Potepala sva se po vzhodnem delu gradeške lagune in si ogledala naravni rezervat Valle Cavanata. V dolžino in širino se je nabralo za kakih deset kilometrov lagodne hoje, v višino pa morebiti kak meter ali dva. Toliko je bil, približno, visok nasip, ki brani morju, da bi se razlilo v notranjost.
Na izhodišču, kjer je informacijski center za obiskovalce, mi je uspelo poklepetati z mlajšim dekletom, ki je tam zaposleno. Kasneje tega nisem več mogel storiti, poklepetati s kom, četudi bi hotel. Cel ljubi dan, pravzaprav ves čas najinega potepa, nisva srečala žive duše. Še živali, predvsem ptice, so se bolj na daleč držale.
Vreme sva tudi imela ; še nikdar se nama ni zgodilo, da bi ostala brez. Tokrat so prevladovali oblaki, soncu je le sem ter tja uspelo pokukati skozi. Bilo je, recimo, kot da bi nekdo od zgoraj na naju posvetil s svetilko. In bilo je spokojno ; prav čutil si, kako narava počiva in tudi ptice na vodi so se zasanjano zibale na rahlo vzvalovani gladini.
Morski zrak, mir, tišina in morebiti še kaj, so nama tako dobro deli, da se že veseliva novih potepanj v tistih krajih. Od Gradeža naprej je še kar nekaj takih in drugačnih rezervatov, ki so še kako vredni obiska.
Tokratni konec je bil lep konec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar